Skica za drevo

Opis razstave

Skica za drevo

Sodoben posameznik trpi pomanjkanje lastnega zavedanja. Ob informacijskih valih na vsakem koraku smo kolektivno zaplavali v stanje ignorantskega, potuhnjenega, apatičnega, stresnega duha. Izgubljamo stik s seboj in z okolico, občutimo le močna občutja in spremembe v nas. Strogo selektivno izbiramo informacije, ki so v veliki meri površno podane in/ali jih velikokrat le brezbrižno preletimo. V hitrem tempu sodobnega življenja, ki ga narekujejo družbeni, politični sistemi, ob osiromašenem kulturnem in duhovnem stanju družbe smo poenostavili medsebojne odnose, razvrednotili vez z okolico, naravo ter v skladu s skrhanim stanjem in zaprtostjo družbe izgubili stik s seboj. V zadnjih letih se v umetnosti vrstijo primeri praks, ki opozarjajo na omenjeno stanje, ponujajo rešitve ali tudi konkretno posegajo v družbo in želijo »vzgajati drugačne odnose« - npr. relacijska umetnost od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Skica za drevo je ambient, ki nam na ravni posameznika ponuja (drugačno) zavedanje ob zaznavanju okolice, ob sprejemanju impulzov iz prostora in tudi (drugačno) zavedanje ob impulzih, ki prihajajo iz nas samih. Skica, ki nastaja in se spreminja, njena dovršitev pa je pogojena z nami, obiskovalci, ki prevzemamo vlogo performerjev.

Umetnik Milan Ketiš s Skico za drevo združuje elemente iz različnih okolij, združuje različne prostore. Prostor narave interpretira skozi pogoje institucionalnega in urbanega prostora, ga prenaša tudi v virtualni prostor ter ustvarja nov ambient, sintezo prostorov. Kako se znajdemo v različnih prostorih in kako, s čim ti vplivajo na nas? Kako se na prostor odzivamo, zavedno in nezavedno? Seveda se drugače počutimo v prostoru svojega doma kakor v čakalnici na letališču ali sredi gozda, pri čemur vsak posameznik isti prostor zaznava drugače. V sebi nosimo vzorce prilagoditve na situacije, na okolje, na prostor. Prepoznane nevarnosti, ki so se vsidrale v nas po večini že v otroštvu, nas bodo zmeraj malo zdramile, pretresle. Skica za drevo nas napeljuje, da raziskujemo naš odziv na nepoznan, a asociativen prostor, ki ga je ustvaril umetnik. Začutimo svojo telesnost, počasi sledimo zaznavam, ki nam prebujajo misli, se prepustimo. Povežemo telo in duha, povežemo telesnost in um. Ali ste kdaj zavedno začutili svoje telo, težnost le ob hoji po ravni ulici? Skica za drevo nam ponuja na nek način »novo-prostorsko« izkušnjo. Pri tem galerije kot institucionalnega, galerijskega prostora ne zanika, ampak skuša iz njega in skupaj z njim vzpodbujati zavedno izkušnjo prostora.

Anja Zver

Milan Ketiš

Anja Zver