Slika v prostoru

Opis razstave

Nika Rosman: Slika v prostoru Layerjeva hiša - Stolp Škrlovec 21. april - 14. maj Odprtje: petek, 21. april, ob 19. uri

Vodena ogleda:
petek, 5. maj, ob 18. uri
četrtek, 11. maj, ob 17. uri

Razstava je del skupinske postavitve Sence matriarhata. Štiri kiparke, Kristina Rutar, Tea Curk Sorta, Nika Rosman in Martina Marenčič, se na razstavi Sence matriarhata predstavljajo na štirih samostojnih razstavah. Vsaka v delu prostorov Layerjeve hiše in stolpa Škrlovec spregovori svoj kiparski jezik, ki subtilno prišepetava: hočemo nazaj telesnost. Pri razstavi Sence matriarhata ne gre za razstavni projekt o ženskih umetnicah ali ženskih motivih. To je razstava o življenju, rodnosti, dojkah, gibanju, svetlobi, človeku.

Nika Rosman raziskuje posebno kiparsko zvrst, ki jo formalno določa črta v prostoru. Aktivni linearni element se odlepi od dvorazsežne ploskve in se poda v aktivno interakcijo s trirazsežnim prostorom. Spomini na njegovo ploskovito poreklo pa so vržene sence, ki v ambientu ali na podloženem platnu zarišejo oblike. Te oblike avtorica šteje za jedro likovne pripovedi; žične konstrukcije so več ali manj le svetlobni filter, ki omogoča projekcijo.

Senca, kot edina dvorazsežna stvar na tem svetu, je v sorodu s svojimi trirazsežnimi generatorji, vendar se pod vsakokratnimi pogoji spreminja in formira vedno nove konstelacije. Da pa celoten mehanizem ne bi bil preveč predvidljiv, avtorica vključuje še lažno senco, ki jo na podloge zariše sama. Tako vzbudi dvom v pravilnost naših zaznav in instalaciji zagotovi našo večjo pozornost. Praznine so pomemben konstitutivni del celote, so avtoričina želja, da z najmanjšo možno količino materiala izzove kar največ likovne energije. Pomembno mesto zavzema tudi osvetljava in kaj hitro bi nas zaneslo k priliki o Platonovi votlini, kjer je najvišje Dobro ideja (sonce), ki pa jo je težko spoznati neposredno, saj njen sij svet po eni strani naredi viden, po drugi pa nas njena bleščava slepi. Še en pojem se ponuja, to je rentgenska risba, v otrokovem razvoju med 4. in 5. letom, ko riše svet na način, kakor ga pozna, ne tako, kot ga vidi. Gledanje skozi predmete pojasnjuje prostorske zakonitosti in jih pripravlja za čas, ko jih bo deloma prevzela kognicija, le njihov prednji del bo ostal v domeni videza.

Nika Rosman se je s to problematik teoretično ukvarjala že v svojem diplomskem delu, kjer je pod mentorstvom rednega prof. Zdenka Huzjana razvila dobršen del sedanjega opusa in kjer je proučila dela Alexandra Calderja, predvsem njegove žične portrete.

Motivno avtorica zajema predvsem iz treh virov; glava, roke in telo.

Glave niso portreti, govorijo o splošnem, o karakterizaciji, tipizaciji in izrazu. Tu opazimo opustitve, ki po teoriji R. Kelloggove govorijo o tem, da otroci ne narišejo tistih komunikacijskih votlin na katerih so šibki; tisti, ki slabo slišijo, ne rišejo ušes, težave z govorom povzročajo opuščanje ust in podobno. Rosmanova pravi, da so pri njej osebe brez ust znak tihega, čim bolj diskretnega izraza likovne govorice. Za motiv rok je vzela lastne roke in preizkusila najrazličnejše ekspresivne kretnje, ki sporočajo z govorico telesa. Ne gre za kodacijo govora gluhonemih, marveč za vsakdanje izraze, ki učinkovito dopolnjujejo dominantno verbalno govorico. Telo, skoraj da izginjajoče telo, pomeni merjenje sebe in primerjanje drugega; po lastnih volumnih narejen posnetek je avtorici ponudil posebne vrste diagram za razumevanje telesa iz katerega se nihče od nas ne moremo dobro videti. V telesu drugega pa je vpeljala delne ploskovne zapolnitve, ki so priklicale barvo, zadnji element, ki ga

V najnovejših delih previdno vključuje v svoje prostorske postavitve. Motivno gre za podobe iz sanj. Svež in premišljen je nagovor Nike Rosman in nas ob premisleku navaja na zelo osebna vprašanja, vprašanja o lastnem telesu in telesu umetnine, ki v času digitalizacije vedno bolj izginja in grozi, da bo za seboj posrkal še naše identitete.

Minimalistični posegi Nike Rosman na kvaliteteten, nežen, a hkrati odločen način protestirajo proti samo-ukinitvi in odpoved telesnega – tudi v umetnosti.

prof. Črtomir Frelih

21. 2. 2017

Nika Rosman, rojena 24. julija 1992 v Ljubljani, je po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana (2011) pričela s študijem likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti. V času študija je v Ljubljani vodila številne likovne delavnice za otroke. Te so potekale v Muzeju novejše zgodovine Slovenije ter pri Mestni zvezi prijateljev in mladine. V okviru svoje fakultete je razstavljala na številnih razstavah. Imela je tudi samostojno razstavo v središču Ljubljane, v galeriji UAUU. Leta 2105 je diplomirala na področju risanja, slikanja in kiparstva, pod mentorstvom profesorja, slikarja in grafika Zdenka Huzjana. V tem istem letu je Nika Rosman, zdaj profesorica likovne pedagogike, v Ljubljani ustanovila lastno šolo risanja, slikanja in kiparstva pod imenom Nič art. Trenutno piše magistrsko delo, deluje na umetniških projektih in vodi tečaje risanja, slikanja in kiparstva ter likovne delavnice za otroke. V tem času se posveča tudi grafičnemu oblikovanju. Na tem področju njena dela, ki veljajo za dizajnerski presežek, postajajo vedno bolj opazna in privlačna tudi za tuje trge.