Socializirana skulptura

Opis razstave

SOCIALIZIRANA SKULPTURA

Jiri Kočica je v svoji najnovejši kiparski postavitvi v galeriji Vrt ZDSLU sintetiziral idejo, ki jo je začel razvijati že v svojih dveh predhodnih projektih v Grosupljem in v Galeriji Equrna. Gre za zgodbo o človeku in njegovi identiteti, o pomenu osebnega v kontekstu kolektivnega, o pomenu dotika/stika med materijo in duhovnim, o razmerjih bližina in oddaljenost, o družbi kot taki, pa tudi o družini. Mnogo vprašanj, ki jih v kiparjevem delu sreËujemo sicer že vseskozi, se tokrat stika okoli izhodiščnega ikonografskega motiva rok/ dlani, ki že same po sebi žarčijo vso to simboliko. Kočica kot vselej tudi tokrat obravnava problem kiparskega na izrazito konceptualen način.

Avtorjev, na prvi pogled modernistični odnos do skulpture, je v resnici daleč proč od nekdanjega kiparskega hermetičnega jezika in je razprt. Kipa Kočica ne obravnava kot samozadostne izčiščene forme, ampak ga procesualno gradi iz živega, socialnega konteksta. Ne le, da njegova skulptura skorajda dobesedno raste prav iz socialnih stikov umetnika in ljudi, iz življenja, ampak jo tja umetnik tudi vrača. Umetnik jo tako na nek način socializira, ji daje neko aktivno, življenjsko vlogo, jo humanizira in naredi komunikativno. Podoba v bron odtisnjenih dlani na dolgih in tankih drogovih je namreč slika avtorjevega osebnega življenja. Odtisi rok mnogih avtorjevih prijateljev in drugih (ne) znancev, so odtisi obiskovalcev umetnikovih razstav, ki jih je Kočica tekom časa uspel skrbno in sistematično odtiskovati in zbirati. Rezultat je slika nekega prijateljstva.

Slika medčloveških odnosov; avtor-umetnost/kip gledalec. Postavitev na vrtu nadgrajuje celoten projekt v smeri umetnikovega poudarka še večjega ?stika« gledalca s skulpturo in sicer tako v smislu dotika, kot percepcije. Podobe odtisnjenih dlani, iz katerih rastejo tudi drobne človeške figure, je mogoče opazovati ne več le od spodaj ampak tudi iz novega očišča. V ta namen Kočica doda skulpturam lestev, da se gledalec lahko fizično vzpne nad skulpturo/postavitev in jo vidi ter z njo komunicira, jo izkusi na nov način. Zavedanje dejanske, ultimativne prisotnosti človeka v sleherni še tako oddaljeno/približani kiparski formi, v njeni masi in na videz zglajeni površini, razpira na vrtu, skozi avtorjevo postavitev, mnoge teme povezane s položajem človeka v družbi. Hkrati pa zelo jasno zapira/zaključuje, še vedno tu in tam prisotno dilemo, da je kiparstvo/umetnost neko hermetično, vase zagledano dejanje egocentričnega umetnika, ki nima stika z realnostjo.

Barbara Sterle Vurnik

Jiri Kočica

Barbara Sterle Vurnik

Izvedbo razstave sta omogočila Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana