Spominska razstava del Ludvika Vrečiča

Opis razstave

Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6

Pokrajinski muzej Murska Sobota in Pomurska založba sta se v preteklem letu poklonila spominu Ludvika Vrečiča, prvega akademsko šolanega slikarja, rojenega pred stotimi leti v Prekmurju, v Skakovcih pri Cankovi. Janez Balažic, višji kustos Pokrajinskega muzeja Murska Sobota, je zbral dostopna Vrečičeva dela, pripravil njihov katalog in je tudi avtor spominske razstave ob kateri je izšla monografija o slikarju, ki jo je založila Pomurska založba. Z razstavo, ki so jo iz Murske Sobote prenesli v ljubljansko Mestno galerijo in bo zaključila svojo pot v Mariboru, se bo izteklo "Vrečičevo" leto. Ob razstavi in monografiji je doživel Ludvik Vrečič tudi literarno obdelavo. Zdenko Kodrič je uporabil njegov enigmatični lik za dramo za katero je prejel Grumovo nagrado in jo igrajo v kranjskem gledališču ter za roman s poetičnim naslovom Barva dežja.

Ludvik Vrečič je leta 1929 diplomiral na Visoki slikarski šoli v Budimpešti. Med drugimi sta bila Vrečičeva profesorja znana madžarska slikarja Rudnay Gyula in Reti Istvan. Po diplomi je nekaj časa služboval kot gimnazijski profesor, a se je kmalu odločil za samostojni umetniški poklic. Leta 1928 je razstavil večje število svojih del v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Vendar njegovo delo ni bilo pravilno razumljeno. Vse je ostalo na nivoju eksotike prizorov iz ciganskega življenja, kar je predstavljalo novum za ljubljanskega meščana. Privlačna anekdota je zastrla pogled na prave vrednote Vrečičeve slike. Ne le šolanje na Madžarskem, kjer je ob sprejemanju postimpresionističnih izhodišč, prevladoval realizem v razponu od romantične pripovednosti do socialne angažiranosti z ekspresivnimi poudarki ter osebna afiniteta do upodabljanja resnice kot moralne ali slikarske vrednote, temveč predvsem dejstvo, da je prihajal iz okolja brez likovne tradicije, je Vrečičevo slikarstvo zadržalo na ravni realistične likovne govorice. V krajinah je sprva sledil uradni liniji madžarskega slikarstva, kasneje, v 30. in 40. letih, pa je za njegova dela značilna močna barvna ekspresija. Vrečičeva dela se delijo predvsem na skromnejša, opisno-žanrska ter slike, ki so nabite z nenavadno, temačno energijo, izvirajočo iz večnega tujstva, ki se izraža tako na potezah Vrečičevih portretov in figuralnih kompozicij kot v krajinah s prevladujočimi horizontalami, ki jih sekajo posamezni klicaji cerkvenih stolpov in krošenj dreves ter povezujejo nizke panonske horizonte z nebom. Nebom, ki je, svinčeno in polno težkih oblakov ali razžarjeno od sonca, poligon Vrečičeve barvne ekspresije. Zgodnja in tragična smrt je prekinila slikarjev razvoj v trenutku, ko je predvsem pri portretih stopil na zahtevno pot slikarskega modernizma. M. G. P.