Srbski modernizem 1880–1950

Opis razstave

Srbski modernizem 1880–1950 - iz zbirke Galerije Srbske matice

Galerija Matice srpske v Novem Sadu je nacionalna galerija z dolgo in zapleteno zgodovino, ki deduje eno najbogatejših zbirk srbske umetnosti novejše dobe. Ustanovljena v Budimpešti leta 1847, preseljena v Novi Sad leta 1864 in odprta za javnost leta 1933 je galerija svoje dejansko profesionalno poslanstvo začela opravljati leta 1958 po selitvi v lastno zgradbo, v kateri deluje še danes. Poleg zbiranja, preučevanja, varovanja in razstavljanja je od samega začetka ena od njenih osnovnih nalog vzpostavljanje mednarodnega sodelovanja − predstavljanje zbirk tujih muzejev v svoji hiši in istočasno zbirke Galerije Matice srpske v drugih evropskih institucijah.

Vsaka umetniška zbirka je ogledalo vrednot skupnosti in posameznikov, domačih in svetovnih, in zato umetnine, ki smo jih izbrali iz bogate zbirke Galerije Matice srpske, predstavljajo ogledalo srbskega modernizma. V okviru evropske kulture srbski modernizem zaseda zasluženo mesto, saj je nastal takoj ob najnovejših pojavih evropskega modernizma in odseva srbsko kulturo v luči evropske kulture.

Srbska emancipacijska prizadevanja so vse 19. stoletje potekala vzporedno na obeh bregovih Donave, v dveh imperijih − v otomanskem in avstro-ogrskem. Če je jug z dvema vstajama in oblikovanjem države vodil na političnem področju, je sever s Karadžićevim krogom hitel z oblikovanjem kulturnih institucij, med katerimi je bila najpomembnejša Matica srpska. Likovna umetnost je bivala v njenem muzeju kot eno od področij s specialno zbirko. Moderna doba pa je nastopila v trenutku, ko so se nosilci emancipacijskih prizadevanj zavedli moči podobe in ob stvaritvah Paje Jovanovića ter kolegov Đorđa Krstića in Uroša Predića likovno umetnost pritegnili v državotvorne napore za združitev razdeljenga naroda. Mlajša generacija, šolana predvsem v Münchnu, kasneje tudi v Parizu (Josif Falta, Anastas Bocarić, Vasa Eškićević, Đorđe Jovanović, Nadežda Petrović, Bora Stevanović, Milan Milovanović in drugi) se je zavedla širše južnoslovanske identitete in z umetniškimi povezavami in ob podpori srbske države ustvarila predpodobo združitve južnih Slovanov leta 1918.

Po véliki vojni so se srbski umetniki tesneje navezali na Pariz. Petar Dobrović, Sava Šumanović, Mladen Josić, Milan Konjović, Marko Čelebonović in drugi so v času med obema vojnama sledili zgledom École de Paris, medtem ko je Mihailo S. Petrov pripadal krogu mednarodne avantgarde in revije Zenit. Rapelle à l‘ordre in art deco dvajsetih let se v njihovih delih prevesita v realizme tridesetih let, ko izstopa Đorđe Andrejević Kun s svojo socialnokritično grafiko. Pesniška povezava Dušana Matića in Marka Ristića z Bretonovim nadrealističnim krogom se je odrazila posredno v delih Petra Lubarde, sicer pa šele v delih mlajših srbskih umetnikov po sredini stoletja. Sijajna dela Milenka Šerbana, Bogdana Šuputa in Marka Čelebonovića zaključujejo tokratni izbor in predstavljajo izjemno nadgradnjo fovističnih in intimističnih izhodišč.

Avtorica razstave
Tijana Palkovljević Bugarski

Strokovna sodelavka
Jelena Ognjanović

Koordinator projekta
Andrej Smrekar

Postavitev razstave
Tijana Palkovljević Bugarski, Andrej Smrekar

Konservatorsko-restavratorska priprava gradiva
Darko Despotović, Luka Kulić, Marijeta Sidovski, Danilo Vuksanović

Odgovorni restavrator konservator v Narodni galeriji
Miha Pirnat