Plečnik in Stele: Risar in učenjak

Opis razstave

Na razstavi, ki je nastala v sodelovanju z Umetnostnozgodovinskim inštitutom Franceta Steleta ZRC SAZU, je skozi bogato ohranjeno korespondenco dr. Franceta Steleta predstavljen tesen strokovni in prijateljski odnos med Plečnikom in Steletom, ki je bil v času gradnje Plečnikovih ljubljanskih projektov odgovorni konservator in vodja spomeniškega urada."Sodelovanje med umetnostnimi zgodovinarji in umetniki je dokaj pogosto in kar nekaj primerov najdemo tudi v slovenskem prostoru. Le redko pa takšno sodelovanje sega na toliko različnih področij, kot se je zgodilo v primeru umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta in arhitekta Jožeta Plečnika. Mirno lahko trdimo, da bi bila Plečnikova Ljubljana, ki je bila leta 2021 vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine, brez Steletovega sodelovanja precej skromnejša in da bi manjkali nekateri ključni spomeniki," sta ob razstavi poudarila avtorja razstavedr. Vesna Krmelj in dr. Franci Lazarini. Razstavo je spodbudila raziskava Steletovega osebnega korespondenčnega arhiva, ki obsega več kot 23. 000 pisem v 17 jezikih, med njimi tudi pisma Jožeta Plečnika, in ki ga danes hrani Biblioteka SAZU.Čeprav so se osebne vezi med Plečnikom in dobro desetletje mlajšim Steletom prepletle šele po prvi svetovni vojni v Ljubljani, so bila dunajska leta, ki so ju oblikovala, odločilna za povojni razvoj umetnosti in znanosti v obdobju med obema vojnama. Študentje dunajske umetnostnozgodovinske šole (poleg Steleta še Josip Mantuani, Izidor Cankar in Vojeslav Molè) in Wagnerjevega arhitekturnega oddelka na dunajski akademiji (poleg Plečnika še Ivan Vurnik in kot Wagnerjev sodelavec Maks Fabiani) so s svojim občutljivim odnosom do dediščine in vizijo o razvoju mesta imeli pomembno vlogo pri modernizaciji, oblikovanju narodne identitete in vzpostavljanju mesta Ljubljane po principih srednjeevropskih prestolnic.France Stelè (1886–1972) je na Dunaju študiral umetnostno zgodovino pri slovitem Maxu Dvořáku (1874–1921). Leta 1913 je bil imenovan za deželnega konservatorja za Kranjsko, vendar sta njegovo delo kmalu prekinila prva svetovna vojna in vpoklic na vzhodno fronto. Po prihodu iz ruskega ujetništva (1919), od koder se je vrnil z znanjem številnih jezikov, je ponovno prevzel vodstvo spomeniškega urada, sedaj pristojnega za območje celotne Slovenije (z izjemo Primorske), in v dveh desetletjih mu je uspelo vzpostaviti dobro delujočo, na modernih konservatorskih načelih temelječo in z raziskovalnim delom tesno povezano spomeniškovarstveno službo. S svojim delom Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih (1924) je postavil izhodišče za vse nadaljnje raziskave slovenske umetnosti, kot profesor na Filozofski fakulteti (od leta 1938) je v desetletjih po drugi svetovni vojni vzgojil generacije umetnostnih zgodovinarjev v slovenskem in širšem jugoslovanskem prostoru, hkrati pa je bil prek mednarodnih inštitutov in strokovnih združenj vpet v sodobno znanstveno humanistiko. Zato ga štejemo med pionirje slovenske umetnostne zgodovine, hkrati pa tudi med najvidnejše osebnosti slovenskega kulturnega življenja v času do konca druge svetovne vojne.Plečnikova Ljubljana je nastala v tesnem sodelovanju med Plečnikom, Steletom in vodjo mestnega gradbenega urada Matkom Prelovškom, Stelè pa je z mojstrom sodeloval tudi pri prenovi več kulturnih spomenikov, v časopisju je promoviral in zagovarjal njegove stvaritve ter sodeloval pri dveh monumentalnih knjižnih publikacijah o arhitektovih delih (Architectura perennis, 1941; Napori, 1955). Večkrat je bil vezni člen med političnimi trenji in pritiski, tekmovalnostjo arhitektov in stvarnimi možnostmi, tako na primer pri gradnji Univerzitetne knjižnice (danes NUK), kjer se je zavedal, da bi alternativni načrt Ivana Vurnika pri beograjskih oblasteh lahko ogrozil ne le celotni projekt, temveč tudi obstoj Univerze v Ljubljani. Podobno njegovo delovanje lahko opazimo tudi nekaj let kasneje, ko sta se Plečnik in njegov učenec Edvard Ravnikar razšla pri projektu za Moderno galerijo: ohranjena pisma izpričujejo, kako previdno je Stelè jadral med navodili Izidorja Cankarja, kritičnim Plečnikom in mladim Ravnikarjem, ki se je s svojim sodobnim pristopom potegoval za enega v svetovnih arhitekturnih krogih najprestižnejših projektov – galerijo moderne umetnosti.Stelè ni skrbel le za plodno sodelovanje in uspešno izvedbo projektov za časa Plečnikovega življenja. Kot sta izpostavila avtorja, je poskrbel tudi za ustrezno vrednotenje arhitektovega dela po njegovi smrti: "Po Plečnikovi smrti, v času, ko njegovo delo ni bilo cenjeno, je Stelè skrbel za ohranitev spomina nanj in za pravilno vrednotenje njegovega opusa. V ta namen je v knjigi Arhitekt Jože Plečnik v Italiji 1898–1899 (1967) opisal srečanje mladega arhitekta z arhitekturno klasiko kot ključnim vzgibom njegovega ustvarjanja. Steletova knjiga ima v raziskovanju arhitektovega življenja in dela osrednje mesto ter pomeni enega od temeljev vseh nadaljnjih študij o Plečniku. "Na razstavi je predstavljeno raznovrstno gradivo iz Plečnikove zbirke MGML, Biblioteke SAZU, Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU in INDOK centra Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo. Med razstavljenim gradivom so med drugim na ogled Plečnikova pisma Steletu, publikacije, s katerimi je Stele podprl in interpretiral Plečnikovo delo, ter nikoli objavljen Steletov opis Plečnikovega orla, kipca, ki ga je arhitekt oblikoval za prapor katoliškega telovadnega društva Orel in ki ga je Stele smatral "za eno najpopolnejših del slovenske sodobne umetnosti".