Stojan Batič: Človek in mit

Opis razstave

Močan avtorski pečat, klasično razumevanje umetnosti in obvladovanje zahtevnih kiparskih materialov zaznamuje delo Stojana Batiča, kiparja prve povojne generacije 20. stoletja, ki se z retrospektivno razstavo z naslovom "Človek in mit" predstavlja v Galeriji Jakopič.

"Vsak od nas ima svojo odisejado," je nekoč dejal Stojan Batič; Batičeva kiparska odisejada se je začela pred sedemdesetimi leti, ko je kot prvi študent novoustanovljene ljubljanske Akademije upodabljajočih umetnosti, danes ALUO, stopil na likovno prizorišče in začel svoje občudovalce navduševati s cikli male plastike in portreti. V slovensko umetnostno zgodovino se je uvrstil zlasti s spomeniki oz. javno plastiko, mednjo uvrščamo tudi parkovne skulpture, kot sta Balet v parku Tivoli ter Urška in povodni mož na Gospodarskem razstavišču, ki so zaznamovale posebej Ljubljano. "Z izbranimi deli iz premočrtno in skrbno oblikovanega opusa se Stojan Batič današnjemu obiskovalcu retrospektivne razstave predstavlja kot kipar, ki je svoje ustvarjanje vseskozi utemeljeval na premišljeni izbiri materiala in njegovi tankočutni obravnavi; tako gledalca še naprej zapeljuje, da se prepušča občudovanju in zaznavanju vseh značilnosti klasične tradicije kiparstva, doživlja kiparjevo prisluškovanje »skritemu« v materialu ter si predstavlja vešče mojstrovo odstiranje in ustvarjanje umetnine, obstoječe v iluziji neminljivega," je o razstavi zapisala kustosinja Barbara Savenc (razstavo sta pripravili skupaj s kustosinjo Marijo Skočir).

Od snovanja v glini in klesanja v kamen je umetnik prešel k bronu, v katerem je ustvaril znamenit cikel rudarjev, ki ga je razvijal in nadgradil do številnih vrhuncev v letih 1959–1965; danes nas še bolj kot nekoč navdušuje cikel, ustvarjen v lignitu, v katerem je od figuralike, ki ji ostaja zvest in naklonjen vse do danes, prešel k brezpredmetnemu, abstraktnemu motivu. Zaključen in brez dvoma edinstven je njegov cikel, ustvarjen s sodelavci iz Steklarne Hrastnik, z naslovom Eksplozije. Od prvega cikla male plastike, posvečene ženski figuri, je preko že omenjenih rudarjev s ciklom Satiriada segel k davnim in večnim mitom, ki prevevajo tudi naš prostor. Z njimi je Stojan Batič razprl pogled, tokrat tudi sam retrospektivno, k jasnemu opozorilu na večna in v jedru temeljna človeška stremljenja, ki se jim ne more izogniti nobena nova generacija. Umetnik s svojimi plastikami ponuja možnost globoke refleksije, ki se lovi in zaustavlja, prehaja in oblikuje s pomočjo pozornega in počasnega sledenja ustvarjenim ali v svoji prvobitni obstojnosti ohranjenim strukturam na površini kipa, njihovemu lastnemu življenjskemu ritmu.

Stojan Batič se je rodil 2. junija 1925 v Trbovljah. Odraščal je med rudarskimi otroki, a je že zgodaj veliko bral, gnetel in oblikoval glino, ki je je bilo veliko okoli Opekarne, kjer sta živela z materjo, s kredo pa je risal prve risbe. Z risbo je povezana tudi njegova prva služba, saj je med letoma 1941 in 1942 v trboveljskem rudniku najprej delal kot tehnični risar, nato pa se je s 17 leti pridružil rudarjem in se tako izognil mobilizaciji v nemško vojsko. Na svoj 19. rojstni dan je odšel v partizane; tam je deloval v kulturniški skupini Kozjanskega odreda in kot vojni dopisnik. Po osvoboditvi se je kot prvi študent vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, leta 1949 diplomiral pri profesorju Borisu Kalinu ter leta 1951 končal še specialko pri profesorju Frančišku Smerduju.
Štipendija v Parizu je Stojanu Batiču ob koncu petdesetih let omogočila vpogled v tedanje sočasno kiparstvo. Tam je nanj naredil velik vtis Ossip Zadkine, v čigar ateljeju se je izpopolnjeval. V Parizu se je začel zanimati tudi za postkubizem, ki je kasneje poleg realističnih izhodišč zaznamoval njegov opus. Pariz ga je zaznamoval tudi z gledališkimi predstavami; prevzela ga je predvsem Oresteja, prav grška mitologija pa je bila kasneje tista, h kateri se je kipar večkrat vračal.
Batičev najbolj individualni kiparski izraz danes izkazuje njegova mala, intimna plastika. Ustvarjanje v glini, kamnu, steklu, lignitu, lesu in kovini je vedno zaokrožal v ciklih. Vzporedno je skozi desetletja svoje mojstrstvo, graditeljski občutek za obvladovanje materialov in močan avtorski pečat vnašal v izdelavo številnih javnih spomenikov in monumentalnih plastik, ki se vse do danes vključujejo v urbana središča po Sloveniji.