Tadej Pogačar

Opis razstave

"CODE:RED", eden najpomembnejših projektov slovenskega umetnika Tadeja Pogačarja, bo na razstavi, ki je nastala v sodelovanju MMSU Reka z Mestno galerijo Ljubljana in Galerijo P74, prvič predstavljen na Reki.

Prvi zametki projekta "CODE:RED" segajo v leto 1999, ko je Tadej Pogačar kot sokustos sodeloval na razstavi »Okus po mestu« v Galeriji Škuc. Takrat je naredil prvo shemo ali nekakšen miselni vzorec urbane topologije, seksualne industrije in vzporednih ekonomij. Projekt je služil kot izhodišče za raziskavo in iskanje sogovornikov in organizacij, ki se ukvarjajo z vprašanji pravic seksualnih delavcev in še zlasti njihovega socialnega in ekonomskega položaja. Pogačar je začel raziskovati različne oblike organizacij in samoorganiziranih skupnosti, ki so izključene iz družbenega diskurza in dominantnih ekonomskih modelov, kljub temu da predstavljajo pomemben vir prihodka raznim marginalnim družbenim skupinam.

Po pregledni razstavi "CODE:RED" v Mestni galerija Ljubljana (2018), ki jo je kurirala Alenka Gregorič, in postavitvi v intermedijskem centru Edith-Russ-Haus v Oldenburgu, se projekt seli v Mali salon Muzeja moderne in sodobne umetnosti na Reki (MMSU Reka), kjer bo Pogačar predstavil svoje fotografije, videe, knjige in projektno dokumentacijo, ki je nastala v Berlinu, Leipzigu, Bangkoku, Madridu in Skopju.

Besedno zvezo seksualni delavec / seksualna delavka (sex worker je danes geslo v Oxfordskem slovarju angleškega jezika) je leta 1979/1980 skovala newyorška umetnica, režiserka, aktivistka in seksualna delavka Carol Leigh. Pojem seksualno delo se je najprej uporabljal predvsem v predstavah, člankih, na konferencah in v drugih oblikah aktivističnega delovanja akterjev na področju pravic seksualnih delavk, širšo veljavo pa je dobil po objavi publikacije Sex Work: Writings by Women in the Sex Industry (Seksualno delo: zapisi žensk v seksualni industriji) leta 1987. Izraz se je zatem uveljavil tudi v akademskih diskurzih in besedilih, uporabljati pa so ga začeli tako nevladne organizacije in delavska gibanja kot tudi vladni in mednarodni organi kot na primer Svetovna zdravstvena organizacija. Termin je sprva naletel na negativne odzive in nasprotovanja ter je še danes predmet številnih debat, saj gre po mnenju njegovih nasprotnikov za nezdružljiva pojma.

Delo je namreč dejavnost, ki ustvarja presežek, ima končni produkt, je vezana na »normalni«, konvencionalni delovni prostor in delovne ure ter je dejavnost, ki prinaša denar in/ali omogoča preživetje, daje status, prestiž in je udeležena v oblikovanju naše identitete. Seks naj bi na drugi strani predstavljal sprostitev od dela, od vsakdanjih skrbi, od ustvarjanja presežkov, produktov, naj bi bil le užitek, za katerega ne potrebujemo delovnega prostora, delovne opreme in delovnih ur. O seksu javno ne razpravljamo, zatorej ne more biti stvar statusa ali prestiža. Zato je združitev teh dveh besed, teh dveh dejavnosti v seksualno delo še danes za mnoge provokativna misel, saj po njihovem mnenju združuje nezdružljivi sferi življenja in s tem omaje naše razumevanje dela in seksa.

Predstavljanje tematike, vezane na vprašanje seksualnega dela, percepcije tega poklica v družbi, problemi pravic delavcev v seksualni industriji, taktike in načini njihovega samoorganiziranja, človekove pravice – vse to so teme, ki jih Pogačar preučuje, analizira in komentira preko umetnostnega sistema od samih zametkov projekta. Melissa Ditmore, aktivistka, avtorica in urednica mnogih publikacij na temo seksualnega dela in industrije, pozdravlja prav to povezavo med umetnostjo in marginalnimi družbenimi skupinam, ko zapiše: "Pogačarjevo delo vnaša seksualnodelavski aktivizem v umetnost, ki je lažje dostopna pot do širšega občinstva kot politični aktivizem. Obenem pa njegovo delo približa tudi umetnost seksualnemu delu. Ko vstopita umetnost in seksualno delo v interakcijo, vplivata drug na drugega. "