Tanja Špenko - Štiri strani neba

Opis razstave

Letošnji septemberski termin v naši galeriji namenjamo likovni umetnici Tanji Špenko ob posebni priložnosti, saj odhaja v pokoj in zaključuje svoje pedagoško delo na SVŠGLUG, ki sobiva v isti stavbi s Pedagoško fakulteto UL. Njeno delo je v slovenskem prostoru in širše prisotno že desetletja, na samostojnih in skupinskih razstavah ter v pomembnih zbirkah (Moderna galerija, MGLC, UGM Maribor, Obalne galerije ...). Njeno likovno ustvarjanje so teoretično analizirali številni strokovnjaki (I. Zabel, A. Medved, A. Domjan ...), zato je le težko dodati še kak nov vidik v mnogopomenskosti njenih stvaritev.

Ko gledam dela Tanje Špenko, se zmeraj soočim z svetom likovnega snovanja par excellence. Na pomoč mi priskočijo pojmi likovne teorije: format, oblika, barva, gesta, poteza, geometrija, ponavljanje, ritem, smer, znak, simbol itn. Šolana na ljubljanski likovni akademiji, je svoj študij zaključila z diplomo pri mentorju Štefanu Planincu leta 1979, torej nam že časovni okvir pomaga razumeti čas visokega modernizma, v katerem je razvila in problematizirala pojem slike. Greenbergovo razumevanje ploskovitosti slike, pomen robov in doslednost v izvedbi slike so jo vodili skozi eksperimente, od dvodimenzionalnih do tridimenzionalnih objektov. Značilno je tudi njeno opuščanje iluzionističnih trikov, tako značilnih za slikarstvo pred in po modernizmu. Na njenih podobah se prostor vede popolnoma drugače kot v iluzionističnih mizanscenah, saj gre za izčiščeno likovnost, ki jasno postavlja v ospredje likovne pojme. Strogo odrejene kompozicije oblik v svoji notranji strukturi na svojstven način odpirajo polja izrazne svobode, ki se kaže v razigranosti gestualnih prijemov, ekspresivnosti barv, umestitvi znakov in simbolov ter prikazovanju popolnoma likovnih domislic, brez referenc na narativne ali ilustrativne vsebine. To je jezik čiste likovnosti, ki prostor analizira na način plastenja namesto gradnje iluzionistične doslednosti in nas prestavi v nekakšno lebdenje med posameznimi entitetami, ki se znajdejo na sliki. Pogosto izhaja iz beline slikovnega nosilca, platna ali papirja, kjer konstruktivistično naniza željene oblike in dodaja barvne intervencije, ki jih ta belina naokrog še bolj poudari. Sobivanje raznorodnih entitet na sliki me spominja tudi na tehniko kolaža, ki je v svoji iznajdbi bistveno pripomogla k novim prijemom organizacije slikovnega polja, četudi posamezne oblike niso dejansko nalepljene, temveč naslikane z različnimi prijemi. Najnovejša dela na papirju malega formata, na tej razstavi prikazana prvič, nas presenetijo s črnino kot nekakšnim ekvivalentom belini, ki smo je bili pri njej vajeni in nas vodijo v nova prostorja slikarske realnosti.

Izbor del, predstavljenih na tej razstavi, naj nam približa našo kolegico, ki je dolga leta spodbujala kreativnost mladih. Njen izrazito likovni svet pa naj nam omogoči vživetje v lepoto slikarskih užitkov, ki jih razbiramo iz njenih del. doc. mag. Andrej Brumen Čop