1. Opis razstave
Opis razstave
Sodelujoči umetniki: Uroš Abram, Rajko Bizjak, Robert Černelč, Ana Čigon, Jurij Kalan, Tina Kolenik, Samo, Kamila Volčanšek. Razstava "Telesnost" nadaljuje raziskovanje in razstavljanje slik, fotografij in video umetnosti v sodobni slovenski kulturi na izbrano temo oziroma vsebino.
Likovna umetnost je v veliki meri umetnost telesa, saj so njeno poslanstvo podobe, in te najpogosteje zaznamuje prav telo. To po eni strani nastopa kot predmet ogledovanja, po drugi pa gre za telo gledalca kot prostor ogledovanja. V takem, vzajemnem odnosu je telo obravnavano kot nosilec oziroma izvorni prostor umetnosti in je postavljeno v različne pozicije, stanja in podobe ter podvrženo raznolikim načinom obdelave, upodobitve in interpretacije. Umetnik – kot nosilec procesa ukvarjanja s telesom – pa je »kraj podob«; prepuščen je podobam, ki jih ustvari sam in jih poskuša vedno znova obvladati. Telo je gotovo polje največje možne izraznosti, telesnost pa je rezultat najraznovrstnejših aktivnosti telesa. Telesnost je namreč razvijanje telesa iz statičnega položaja ali forme v nekaj dinamičnega, dramatičnega, slikovitega in prožnega. Skozi ustvarjalni proces postaja telesnost glavni nosilec pripovedi, informacij in končnih vtisov.
Splošno znano je, da posameznik skozi izkušnje z lastnim telesom sestavlja spoznanja in občutke o drugih subjektih ter presoja tako o njihovih stanjih kot o (lastni) telesni poziciji. Telo obstaja samo, če obstajata najmanj dve telesi, in dejansko se lahko razmerja, prisotna v najrazličnejših družbenih, socioloških in – kar nas najbolj pritegne – umetniških akcijah (kakršni koli likovni komunikaciji), udejanjajo preko našega lastnega telesa ter v odnosih do drugih teles. Posamezno telo in njegova telesnost kot reakcija na dane razmere in razmerja torej tvorita mehanizem, za katerega so značilne vizualne pomenske zgostitve, izraznost v obliki mnogoterosti podob ter avtorsko prepoznavni koncepti, ki so izpeljani skozi odzive bistvenih elementov telesnosti. Umetniki razvijajo podobe skozi različne avtorske praktike, in sicer s transformacijo vsakdanjih elementov življenja v imaginarne koncepte. V končni elementarnosti likovnih del je funkcija teh konceptov aktiven diskurz, ki naj bi omogočal in ponujal najširše polje interpretacije, vezane tako na osebne zgodbe kot na družbena dogajanja. Predstavljeni umetniki telo in telesnost dojemajo kot gibljivo, likovno gnetljivo in dinamično prisotnost v vsakdanjem življenju, ki jo je treba nenehno opazovati in upodabljati.