Tisoč zob bolečine: Prisotnost bolečine in nezmožnosti v video delih mlajših slovenskih umetnikov

Opis razstave

Skupinska razstava v sklopu mednarodnega video festivala Video in Progress 4: Občutki neugodja.

Lahko bi rekli, da je telo v novo tisočletje vstopilo kot nekaj, kar nam je najbližje, a nejasno in neulovljivo. Če se je v prejšnjih letih umetnost odmaknila od osebnih zgodb, povezanih z umetnikovim telesom, lahko danes opazujemo in spoznavamo majhne intimistične posege v vsakdanje življenje umetnikov. Ukvarjanje s sabo v najširšem možnem smislu, ukvarjanje s svojimi hendikepi, pomanjkljivostmi in najrazličnejšimi človeški hibami, umetnika postavlja ob bok vsakdanjemu človeku. Zdi se nam celo, da se umetniki zavestno odmikajo od umetniške "herojskosti" – od časa, ko so z radikalnimi posegi prestopali meje še zlasti v body artu. Današnji umetnik je posameznik, ki je družbeno nepriviligiran in se mora boriti za svojo enakopravnost v družbi.

Video dela izbranih umetnikov se nam na prvi pogled zdijo zelo običajna in vsakdanja, vendar, ko jih med sabo povežemo in jih beremo kot celoto, lahko razumemo, kaj nam avtorji sporočajo. Sporočajo nam svojo nemoč v današnji družbi, nezmožnost spreminjanja sistemov, ki so si nas že v celoti podredili … Umetniki nas več ne silijo, da dela sploh interpretiramo kot umetniška dela, saj gre za refleksije vsakdanjega življenja. Temo bolečine smo izbrali prav zaradi dejstva, ker je le ta vsak dan prisotna v našem življenju, je tudi koristna ali celo nujna za preživetje. Sleherni posameznik jo doživlja drugače pod vplivom psiholoških dejavnikov. Ker je tudi v umetnosti bolečina prisotna že od nekdaj, nas je zanimalo kako, se s tem fenomenom soočajo današnji mladi avtorji.

Nekateri izbrani umetniki se ukvarjajo s povsem telesno bolečino; ta problematika je zlasti blizu Ani Grobler, ki se v delu Migraine sooča z napadom bolezni in Nataši Skušek, ki v videu prikazuje žensko bolečino dojenja. Ana Čigon, Špela Pavli, Maja Hodošček, Nika Autor in Tomaž Furlan nam kažejo nemoč ujetega posameznika, ki se vsak dan "bori" z občutki nemoči. Ta dela se ukvarjajo s psihološko bolečino – občutki nekoristnosti, neučinkovitosti posameznika in njegovih zgrešenih odločitev, ki jih dnevno sprejema. Sašo Vrabič analizira družinsko tragedijo, ki je preplavila svet. Boleče soočanje staršev z izgubo, ki se v svoji bolečini oprimejo vseh možnih sodobnih komunikacijskih kanalov, po katerih bi "priklicali" svojega otroka, hkrati pa s to gesto prenašajo svoje čustvovanje na ves svet, kar pripelje do kolektivnega svetovnega žalovanja. Maša Jazbec pa v svojem delu preizkuša meje lastne vzdržljivosti na način body arta.

Način snemanja in uporabe videa pri omenjenih avtorjih je zanimiv zlasti zaradi intenzivnega prodiranja v resničnost brez odvečnih olepšav in posegov z montažo. Pri izboru smo se osredotočili na bolečino v najširšem možnem smislu, ki jo umetniki nosijo v sebi. Zanimale so nas njihove izkušnje, ki jih želijo deliti z nami. Bolečina, ki jo predstavljajo, je tako fizične kot psihične narave, je močna in se preko video zapisa prenaša na gledalca.
— Metka Zupanič (Zavod Kolektiva )