Tone Lapajne: Spomin zemlje

Opis razstave

Retrospektivna razstava "Tone Lapajne: Spomin zemlje" predstavlja vrhunce Lapajnetovega opusa v različnih likovnih zvrsteh, je umetnikova prva pregledna razstava in jo prvič spremlja monografija, v kateri so osvetljene vse njegove faze in ciklusi.

Tone Lapajne je bil izjemno zanimiva osebnost; kot akademski kipar je ustvaril obsežen, a doslej malo znan opus skulptur v betonu, železu in lesu. To je bistveni del njegove ustvarjalne poti, čeprav nas ima večina v spominu na prvem mestu njegovo slikarstvo. Središče njegovega navdiha sta bila snov in njegovo razmerje do nje. Kot tankočuten individualist, boem, je v dialogu z izbranim materialom ustvaril opus, v katerega je kot rdečo nit vpel svojo lastno, nemirno tlečo osebno zgodbo. V slovensko umetnostno zgodovino se brez dvoma uvršča s t. i. neokonstruktivistično fazo, ki je bila sicer kratka in zanj osebno morda ne najbolj izpolnjujoča, z današnjega vidika pa učinkuje kot središčna točka, okrog katere sta se umestila druga dva ciklusa: pred njo prvi ciklus z izjemnima figurama Barjanca v betonu in Kentavra v varjenem železu, ustvarjen ob koncu specialke na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; za njo, na drugi strani, pa "asociativna figuralika" v lesu, s katero je umetnik dosegel vrhunec na celovito zamišljeni in postavljeni samostojni razstavi v Mali galeriji v Ljubljani leta 1976 (zanjo je dobil nagrado Prešernovega sklada).

Tone Lapajne je znal vzbujati pozornost, a občinstvo je znal tudi prepričati z doslednostjo svojega premisleka v vsebinskem delu, pa tudi z izčiščeno formo, ki je svojo veljavo dobila v svojstveno zamišljenih kompozicijah, posebno z objekti in ambienti. Poudariti je treba njegov razpon, ki je segel od zgodnjih, graversko zaznamovanih del v miniaturi do monumentalnih javnih skulptur v Mariboru in drugod, ob katerih se je njegov opus preobračal v povsem nove smeri. Posebno mesto imajo v njegovem opusu odmevne scene in rekviziti za gledališke predstave. Najslavnejše poglavje pa je verjetno še vedno Lapajnetov slikarski opus, ki se je prek lesenih reliefov in nanje nanesenih slojev črne barjanske zemlje začel leta 1978 in na svoj način odgovoril na vprašujoče poglede, ki so se leta 1968 ozirali na skulpture, "ki so želele postati slike". Otroška želja se je umetniku uresničila in sloves, ki si ga je prislužil s slikami in lastno tehnologijo, utemeljeno na zemlji, ki funkcionira kot barva in jo hkrati nadomešča, traja naprej in daje njegovemu opusu posebno vrednost.