1. Opis razstave
Opis razstave
Razstava "Telo v igri" ponuja vpogled v Stojkovo najnovejšo ustvarjalno produkcijo z osemdesetimi barvnimi fotografijami ženskih aktov v gibanju, ki mestoma subtilno prestopajo mejo abstrakcije, kar fotograf dosega z veščo potezo svoje fotografske kamere.
Tone Stojko se s svojimi vrhunskimi reportažnimi, gledališkimi, portretnimi in umetniškimi fotografijami, ki jih je posnel v več kot štirih desetletjih svojega ustvarjanja, uvršča med najpomembnejše predstavnike slovenske fotografije. 25-letna kariera fotoreporterja in urednika fotografije pri Mladini, 300. 000 gledaliških fotografij, več kot 32. 000 obrazov, ki jih je ovekovečil njegov objektiv, v gibljive slike zabeleženo dogajanje okoli 1. 500 gledaliških in plesnih predstav ter podvodni posnetki, njegova najmlajša strast, niso le v številkah impresiven opus, pač pa pomenijo nabor najprepoznavnejših podob ključnih trenutkov slovenske politične zgodovine, v kulturno preteklost zapisanih ikon ustvarjalnosti in vrhunsko dokumentiranih odrskih uprizoritev slovenskih gledališč. Stojko je nenadomestljivi kronist podob našega časa, a vsaki od teh podob daje svojevrsten značaj prav njegov občutljivi posluh za globlje sporočilo situacij in ljudi, ki jih fotografira.
Razstava Telo v igri v Galeriji Jakopič ponuja vpogled v njegovo najnovejšo ustvarjalno produkcijo z osemdesetimi barvnimi fotografijami ženskih aktov v gibanju, ki mestoma subtilno prestopajo mejo abstrakcije, kar fotograf dosega z veščo potezo svoje fotografske kamere. Tematsko se ozira nazaj vse do leta 1974, ko se je s ciklom fotografij pod istim naslovom prvič rodila ideja zabrisovanja gibajoče se figure ženskega telesa – tudi iz tega cikla je na razstavi predstavljenih osem črno-belih fotografij. Ob njihovem nastanku je Andrej Medved zapisal: "V gibanju, plesu, ekstazi je prikazano telo-in/kot-igra, telo v igri, ki je istočasno resnica in videz, se pravi vsa resnica kot brezno in polnost, kaos in urejenost, red in nered igre. "
Stojko se v zadnjem desetletju z nadgrajenim umetniškim pristopom, vidnim vplivom gledališke fotografije in v senzibilnem raziskovanju fenomena fotografske abstrakcije vrača k istemu neulovljivemu objektu, katerega gibanju v aktu fotografiranja sledi s premikom svoje kamere. Nove dimenzije teh fotografij odpira barvna tehnika – telo v gibanju tako ni več le obris, senca, sled, temveč je obdano z eterično atmosfero toplih barv ognjene svetlobe. Mojster fotografije, ki se z eksperimentom ženskega akta ukvarja vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, tako v fotografski medij vnaša gestualnost in abstrakcijo – razsežnosti, značilni za slikarstvo. Tako Stojkova fotografija prehaja na raven komunikacije z gledalcem, ki ni več vezan na razumevanje nekega zgodovinskega dogodka, določene estetike, specifične performativne geste – v motivu doživljamo esenco ženske, ki pa ni zgolj krhka, nežna, prijetna, temveč tudi prvinska, usodna, celo zverinska. Predvsem pa ni zgolj fizična pojavnost – matrica njene fizične podobe se podvaja na ravni eteričnega, duhovnega telesa.
Filozofinja dr. Mojca Puncer v katalogu razstave dodaja: "Izginjanje telesa se dogaja skozi zabrisovanje meja telesne forme. Tovrstna abstrakcija prinaša s seboj tudi desubjektivacijo, v beg so pognane socialne in kulturne reprezentacije. Telo se le še alegorično prikazuje v igri svetlobe in senc. Silhuete teles s fotografij so videti kot ljubke prikazni. Kljub očitni težnji, pokazati golo žensko telo kot estetsko formo, pri Stojku ta ni uokvirjena v simetrično kompozicijo, saj je vselej prisoten vidik razkroja simetrije. Zabrisi ženskih teles pričajo o njihovi prezenci prek medijsko posredovanih zamrznjenih trenutkov gibanja. Zabris telesa v podobi pa je lahko tudi aluzija na številne zabrise ženskih teles tako v pretekli kot tudi v sedanji družbeni stvarnosti. Na liniji prezenca – izginotje – reprezentacija vzajemno potekata zabrisovanje in zapisovanje gibajočega se telesa. "
—Marija Skočir