Umazano rožnata

Opis razstave

Eva Lucija Kozak in Meta Šolar: Umazano rožnata

Razstava slik

Galerija Layerjeve hiše

15. 4. - 4. 5. 2016

Odprtje: petek, 15. april, ob 19h

Kako na platno naslikati postmoderne konstrukte ženskosti? Umetnici za svoje polje raziskovanja vzameta navonastajajoče modele, ki prečijo sodobno družbo. Poigravata se s pogledom na figuro, ki problematizira pozicijo ženske v sodobni družbi. Dela se spogledujejo s koncepti, ki bi jih lahko umestili v postfeministično misel, pri tem pa vztrajajo na demistifikaciji tradicionalnih ženskih vlog. V nekaterih delih ohranjata elemente ženskosti, a je ravno ta portretirana z ironično distanco, ki šele vzpostavi mesto, s katerega je mogoče videti in razpreti problem normativnosti ženskosti. Umetnici se poleg same podobe ukvarjata in poigravata tudi z intimo. V teh delih največkrat postavita opazovalca v pozicijo voajerja, ki vdira v prostore, kamor vstopa nepovabljen, po navadi kar v kopalnico, kjer s pogledom zazna drugačen družbeni red in pravila, ki se spreminjajo in umikajo od tradicionalnih predstav in spolnih obeležitev. Na primer moški v banji nam razkriva, da znotraj intime velja večja fluidnost vlog kot v javnem.

Dela Eve Lucije Kozak preizprašujejo, ali sistem, v katerem živimo, ženski več ponudi ali več odvzame. Plastična in napihljiva ledena gora, ki je hkrati otroško igralo, brez freudovskega nezavednega spodnjega dela, kaže na nastajanje problemov, ki so največkrat fantazme strahu. V delih se spoprijema z apatijo, ki nastopi ob soočenju z iluzijo ženske 21. stoletja, ki žonglira med idealnotipskimi vlogami, biti dobra mati, biti dobra partnerka, biti uspešna poslovna ženska, biti dobra feministka, itn. Z absurdom se loteva problematike časa in prostora, v katerem se je znašla, in v delih s humorjem razbremenjuje dogajanje, s tem ko ustvarja kritično distanco in omogoča lažje reflektiranje situacij, v katerih se znajdejo figure. Slika otroka, ki še ne sluti svoje drugosti in obstaja le kot del nekoga drugega.

Dela Mete Šolar se po drugi strani spogledujejo ravno s tistim, kar prva umetnica zavrača, saj se Meta Šolar v delih obrača nazaj. Silhuete njenih žensk so si tako izposodile svojo krivuljo telesa pri dekletih iz erotičnih revij iz šestdesetih letih, ne zato da bi vznemirjale, pač pa da bi karikirale nek ideal iz preteklosti in preko njega vzpostavile določeno ironično distanco do podobe ženske v sedanjosti. V teh delih se pojavlja vprašanje, kako izgleda ženska, ki sta ji bili odvzeti vsebina in individualnost ter ji je bila namesto tega podeljena idealizirana in glorificirana ženskost, ki se jo ponovno izpostavi kot neindividualiziran objekt in kolektivno dobrino. Na primer slika s cvetličnima dekletoma na ribi gledalca nagovarja k razmišljanju o različnih nivojih skupne naklonjenosti.

Kako umetnici vidita svet, kjer so stare gotovosti prizadete, identitete razdrobljene, pravila in kodi pa spremenjeni, kako v navidezni svobodi, ki nam omogoča, da sami izberemo identiteto, deluje ženska, od katere se prav sedaj paradoksalno pričakuje, da odigra največ vlog. Tako so nastala dela, ki kot rezultat večje stopnje negotovosti v družbi kot celoti spregovorijo o tem, kaj pomeni biti ženska ter kako obstati v tem novem habitusu odnosov med spoli.

Urška Lipovž