Umetnost lepega umiranja

Opis razstave

Nina Koželj: Umetnost lepega umiranja
21. 12. 2018 - 23. 1. 2019
Stolp Škrlovec

Odprtje: 21. 12. , ob 18. 00

Umetnost lepega umiranja / The art of dying well Vljudno vabljeni na odprtje razstave mlade umetnice Nine Koželj, naslovljene “Umetnost lepega umiranja / The art of dying well", ki se bo zgodila v petek, 21. 12. 2018, ob 18. uri v stolpu Škrlovec v Kranju. Umetnost lepega umiranja / The art of dying well Poleg rojstva je smrt edina izkušnja, ki jo bomo izkusili in s tem delili prav vsi. Zakaj nam je tako težko govoriti o tem? Zakaj smrt ostaja tabu, ko pa nam je povsem neodtujljiva? Duša, sicer ujeta v telesu, se po prepričanju vernikov seli v večnost s poslednjim izdihom, kar reprezentira tudi intermedijska instalacija avtorice Nine Koželj, sestavljena iz petih zvočnih skulptur, ki s svojim konstantnim tonom razpirajo (in povezujejo) prostor med tukaj in onkraj. Vsakokratni izdih, ki ga spremlja zvok, in ki do udejanjenja prihaja in-situ, predstavlja poslednji poskus ujetja ne le duše in z njo čutnosti, temveč tudi razuma, ki skuša v »odločilnem« trenutku zadržati dostojanstvo, ponos in pogum. Takrat se nedomačno prelevi v domačno, neznano v znano, strah v prijetno pričakovanje. Vsaj upati je tako. Berninijeva sveta Tereza je klasičen primer 'akcijske' skulpture, ki nam približa umetnost lepega umiranja v najbolj pretresljivi luči. Celo več. Trenutek tik pred smrtjo, ki ga Bernini ujame v tako brezhibni obliki, da se zdi, da marmor ječi, drhi in se poti. Kamen postane meso, oblika postane vsebina, bit se spreminja v bistvo, v tisto, zaradi česar se na njenem obrazu zarisuje ekstatični občutek. Ekstaza smrti po Kosovelovo. V njenih očeh se ne riše strah, v njenih polpriprtih očeh, razprtih ustnicah in diskretno odgrnjeni tuniki se zrcali orgazmični občutek, pa ne v seksualnem, temveč docela spiritualnem, metafizičnem smislu. Tisto, kar zares vidimo, je celo onkraj zgolj čutnega, tudi zgolj razumskega: zdi se pravzaprav nepojmljivo, da na obrazu trpeče, umirajoče svetnice gledamo blaženi nasmešek. Njene oči kakor da še poslednjič zrejo - ne njenega morilca - temveč tistega, čigar puščica je namenjena penetraciji njenega srca, tistega, ki jo bo napolnil z ljubeznijo, z večnostjo, s tistim, kar jo bo poneslo - oh kako zanesljivo - onkraj vsakdanjosti. Kakor da ve, kaj jo čaka. Formalizem nujnega konca se neizbežno umika ekstatičnemu pričakovanju neskončnosti, ki je z vsakim izdihom bliže in bolj neizogibna. Vdana v usodo se prepušča trenutku in v resnici živi pristni hic at nunc. Natanko tam, natanko takrat. Kakor sveti Lovrenc, ki svojim rabljem z mehkim glasom reče:"Lahko me obrnete, fantje, ta stran je pečena. " Tereza torej zaradi puščice, zaustavljene v gibu angelove roke, ki napoveduje prizor prebodenega srca, ne pričakuje milosti, temveč smrt kot odrešitev, ireverzibilni vnebohod, prehod iz bivajočega v bit, iz življenja v eter, iz telesa v zgolj in samo dušo. Tok ekstaze božanske navdihnjenosti, simbolne božje prisotnosti pravzaprav, ki s penetrirajočo zlato konico simbolizira to, da je bog stopil na zemljo in rekel: moja si, moja boš. Tudi to je eden razlogov, da pravimo, da so nune božje neveste. Seveda ne gre za perverzno strast do telesa; posledica Terezine ekstaze, ki je šele nakazana, je strast spiritualnega, strast vere, ki verjame, da je možno tuzemsko trpljenje - končnosti navkljub oziroma prav zaradi nje - nadgraditi s transcendentalno subjektiviteto, torej pre-magati življenje tako, da se predamo neki višji, ako ravno ne verjamemo v krščanskega boga, avtoriteti. Škoditi ne more, bi rekli pragmatiki, saj je smisel vere natanko v svobodi odločitve zanjo. Na smrtni postelji najbrž vsak za trenutek pomisli tudi na možnost, da se tu vse konča. Ali pa - bogvaruj - nadaljuje tam, kjer si nikakor ne želi, ker tega ni predhodno ni želel verjeti: v peklu. Zato je ekstaza na obrazu umirajočega, tistega, ki je kot dejstvo sprejel prepričanje, da se na drugi strani bivanja pač nahaja drugačne vrste bistvo, v resnici temelj vsega, kar predstavlja vera kot taka, pa ni radikalno. Gre za diskurz človeškega pogleda, katerega paradigmo predstavlja prepričanje, da je dovolj, če sem ponižen takrat, ko je to potrebno, hkrati pa ne hipokritsko in nikakor ne pragmatično, torej iz čistega strahu pred neznanim, ki nas vse zapopade v najbolj neprimernem trenutku. Takrat, ko se zares soočim z lacanovskim Le Grand Autre, časa za umik ni več. Možnost povratka ni kantovska kategorija, dejanskost nas na smrtni postelji drži za pete, vdih in izdih se prelevita v nosilca celotne biti, ki ji preostane le še to, da "izpusti dušo". Umetnost Nine Koželj pravzaprav poudarja ravno distinkcijo med trenutkom biti in trenutkom ne-biti. Trenutek, ko sapa - poslednja sapa - zaide v človekovo telo, je identičen tistemu, ki mu bo sledil. Vdih in nato izdih. Obstal bo kot reprezentativni moment, ki ga skuša intrigantno zajeti Koželjeva. Pa ne le to: ujeti zadnji izdih, ki kakor piš vetra ali premik nekega nevidnega etra povzroči gibanje orgel, pomeni udejanjiti nevidno. Ujeti trenutek prehoda, zadji odzven življenja, ki hkrati pomeni zven smrti. Umetnica se ravna po občutku, po vtisu, ki ga ob določeni situaciji začuti, in skuša skozi lastno perspektivo ta zor vizualizirati, tokrat v neki drugi, sodobnejši dimenziji. Moderno bi temu rekli transdisciplinarnost: uporaba novih medijev Nini Koželj omogoči vizualizacijo energije, ki jo reprezentira na surov, a vendarle subtilen način. Kot pravi, gre za tehnično vizualizacijo, ki noče skrivati materialov, ki skulpturo (ali instalacijo) sestavljajo, ampak jim pusti govoriti zase, s čimer še dodatno poglabljajo radovednost opazovalca. Umetnica najraje deluje in situ. V instalacije postavlja prepoznavne elemente v novem prostoru, s čimer jim odvzema primarne in dodeljuje nove pomene in funkcije, hkrati pa vzbuja različne odzive ne le pri obiskovalcih, temveč tudi pri njej sami. V primeru Umetnost lepega umiranja se obiskovalec znajde v situaciji, ko je potisnjen v 'psihološko' instalacijo, ki ga integrira z videzom, zvokom in prostorom, da v njem vzbudi natanko tiste občutke, ki jih predvideva umetnica. Ob prvem vstopu v razstavni prostor, ki je bil nekoč orožarna lovcev in ki je še danes zelo frekventen, nas prevzame najprej energija, ki jo izžareva, nato pa se potopimo v kaos zvokov orgel, ki občutek neke absolutne prezence spremenijo v iskreno ponižnost. Gre pravzaprav za holistično prostorsko postavitev, ki z vizualizacijo različnih interakcij, kot so zrak, zvok, občutek, prostor in/ali čas, interaktivno reprezentiranih tako z materiali, barvo in z zvoki, razstavni prostor poveže v celoto, ki ni več lovska orožarna, temveč mogočna katedrala z vsemi občutki, ki pritičejo tovrstni zgradbi. Unheimlich ali nedomačnost, kot je to poimenoval Freud, odlično ustreza strahospoštovanju, ki ga, v kolikor si dovolimo, lahko začutimo ob obisku katedrale. 5 glinenih skulptur, ki jih obdaja poltransparentna napihljiva opna učinkovito vizualizira zrak oziroma vdihe, ki seveda pomenijo življenje a za opno se materija modre gline izgublja, vizualno spremeni v modri sij, simbol blaženosti. Ta ustvarja sence duš, ki so izdihnile. Nepretenciozna trinožna stojala, na katerih leži 'duh teže', parafrazirajoč Zaratustro, torej breme trpečega življenja, lovijo zrak še za poslednji vdih, in ga obupano iztiskajo iz sebe v obliki katedralskega zvoka, orgel. Kaos, ki ga ob tem ustvarjajo, ponazarja 'tehnični', v resnici pa čisto biološki napor umirajočega, ki se bori za naslednji življenjski vdih. Umetnost lepega umiranja ni novum. Gre za srednjeveško cerkveno prakso priprave vernikov na poslednjo sodbo, ki je skušala demistificirati sicer spiritualistično izkušnjo smrti, ki ostaja, kljub občosti, vsakič znova edinstvena in za individuum neponovljiva. V resnici je strah pred neznanim, torej tistim, kar nas čaka natanko v trenutku prehoda med biti in ne-biti, večji od sprejetja nujnosti minljivosti. Vprašanje je, kako se bomo obnašali, ko bomo mi tam. Ali bomo kot Tereza blaženo zrli v svojega "morilca", penetrirajočega Drugega, in mu tudi velikodušno, celo orgazmično, odpustili v trenutku, ko nas umori, kajti umoril naj bi nas z namenom? Umoril nas je zato, da nam omogoči večno življenje: naravno smrt smo tako religiozno transformirali v metafizični unikum. Nekoč so verjeli, da s poslednjim izdihom človek izpusti dušo skozi usta direktno v nebesa. Da ji torej s tem omogoči lažji, mirnejši, neboleč prehod, in da to stori prostovoljno, pomirjeno in srečno. Kot rečeno, od tu evfemizem, da je nekdo spustil dušo. Duše, ki jih sproščajo skulpture Nine Koželj, sicer še zmeraj ostanejo ujete v prostoru, zato pa ob tem oddajajo zvok, ki jih, dokler je prisoten, drži pri življenju. Prope in perpetuum. Nina Jeza, Artists&Poor's

Nina Koželj (1985) je vizualna umetnica, ki deluje na področju kiparstva in grafike. Po končani SŠOF se je vpisala na Oddelek za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani. Med študijem je asistirala kot demonstrator pri predmetu keramika pri prof. Mirku Bratuši ter pri predmetu grafika pri prof. Črtomirju Frelihu. V preteklih letih je imela številne skupinske in samostojne razstave doma in v tujini (mdr. v galeriji Ivana Groharja (2011), galeriji Veselov Vrt (2014), galeriji Herman Pečarič (2015), Simulakru (2015), galerija Velenje (2017), v letu 2016 pa je sodelovala tudi na trienalu sodobne slovenske umetnostu U3 v Moderni galeriji. V letu 2010 je prejela štipendijo švicarske fundacije Vordemberge-Gildewart, leta 2014 pa nagrado za najboljše delo avtorja, starega do 35 let, na 49. mednarodnem ex-temporu Piran. Živi in dela v Stahovici nad Kamnikom. www. ninakozelj. eu

www. ninakozelj. eu