Uprizorjena krajina Franza Politzerja

Opis razstave

»Paša za oči - takšne so slike Franza Politzerja v dobesednem smislu, saj dejansko upodabljajo oddaljene neopazne pašnike, a pozornemu opazovalcu je pomembnejši pogled, ki seže v ozadje podobe, skozi podobo, v njene globine. In pri tem slike in grafike razkrivajo tudi mojstrstvo obrtniške veščine. Prav zato nas podobe leta 1950 na Dunaju rojenega Franza Politzerja prepričajo«. S temi besedami o delu slikarja in grafika Franza Politzerja je 17. aprila 1993 v bonnskem časopisu General-Anzeiger svoj recenzijski zapis začel Wolfgang Saal.
Kritika k tej izjavi niso napeljali le enakomerni izrezi slikovnih detajlov ter zgradbe in geometrijske oblike, ki gledalca očarajo z natančno premišljenimi kompozicijami in barvnimi odtenki, temveč tudi bogati vsebinski poudarki. Tako Politzer v mnogih delih očitno nagovarja ustaljeno podobo ter različne nazorske predstave in filozofije o svetu, ki nas obkroža. Kaže meje in omejitve sodobnega človeka, kakor jih jasno podčrtujejo potujitveni artefakti, ki jih je sam posejal v naravo.
Ta ideja je nespremenljivo prisotna v umetnikovem delu, saj se kot rdeča nit vleče skozi vseh petintrideset let ustvarjanja. Sprva so bile to »navadne«, realistično poantirane krajine z drevesi in blago zaobljenimi griči, ki so se širili prek podobe v skoraj neizčrpnih variacijah zelene barve. A to niso bile resnične pokrajine, temveč aranžirani označevalec narave, ki z realno krajino ni imel veliko skupnega.
Nato pa se je ta podoba napolnila s sanjsko, fantastično atmosfero. Drevesa, griči, pokrajina so zalebdeli. Nekakšne miniaturne podobe sveta so se pričele deliti, členiti in zrcaliti. Z delitvijo svetlobe so nastajale slike v sliki, prerezane z deli arhitekture, z loki, mostovi, stebri.
Politzer odtiskuje v podobe tiste okoliščine v pokrajini, ki se mu zdijo najbolj izrazite. Med številnimi vtisi izloči tiste z jasno skupno poanto, s katero uprizori svojo izpiljeno kompozicijo. V svojih delih nikoli ne upodablja konkrenih situacij, čeprav se opazovalcu večkrat zdi, da na slikah prepoznava že videno. Neredkokdaj je obratno, saj se poznavalcu teh podob zgodi, da jih najde v pokrajini, kar je pravzaprav vsebina in namen Politzerjevega dela.
»Blaga sila« Politzerjevih kompozicij je tista, ki z dobro znanimi motivi in atmosferičnim žarenjem ujame pogled. S tem, ko nenavadne kombinacije slikovnih elementov v vedno večji meri izzivajo gledalca, polzi njegovo razmišljanje neopazno v nove izkustvene prostore, kjer običajne, otopele zaznave pridobivajo novo globinsko ostrino.

Christian Bernhard

FRANZ POLITZER se je rodil 2. maja 1950 na Dunaju. Po maturi je najprej dve leti študiral geologijo, nato pa se je preusmeril na študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Pet let je delal v mojstrskem razredu prof. Walterja Eckerta, diplomiral je leta 1975. Odtlej deluje kot svobodni umetnik, razstavljal je v številnih deželah sveta, mdr. na Dunaju, v Linzu, Gradcu, Frankfurtu, Kölnu, Bonnu, Wiesbadnu, Koblenzu, Hamburgu, Münchnu, Aachnu, Bensheimu, Maastrichtu, Londonu, Cambridgeju, Slovenj Gradcu. Sodeloval je na umetnostnih sejmih na Dunaju, v Innsbrucku, Baslu, Frankfurtu, Düsseldorfu in Washingtonu. Leta 1974 je prejel nagrado mesta Dunaj na avstrijskem zveznem natečaju za grafiko v innsbrucku, leta 1992 je prejel umetniško nagrado v Porenju, leta 1998 je izdelal načrt za iluzionistično uprizoritev na spodnjeavstrijskem Donavskem festivalu v Kremsu in St. Pöltnu.
Franz Politzer živi in dela v Millstatu na Koroškem.

26. november 2010 do 5. januar 2011,
galerija Kulturnega centra Ravne na Koroškem, Gledališka pot 1