Urša Vidic, Meta Grgurevič: Flowers are Inherently Disgusting

Opis razstave

Meta Grgurevič in Urša Vidic sta avtorici, ki že vrsto let delujeta na področju vizualnih umetnosti. Javnosti sta se predstavili s številnimi samostojnimi razstavami, tokrat predstavljata skupni projekt "Flowers are Inherently Disgusting".

Naslov razstave avtorici povzemata po izjavi Slavoja Žižka iz odlomka filma The Pervert's Guide to Cinema (Sprevrženčev vodnik po filmu, 2006). Kompleksna prostorska postavitev objektov, kinetičnih kipov in prostorske poslikave, poustvarja domači intimni bivalni prostor. Kar se izrisuje v galerijskem prostoru je skupni vizualni jezik obeh avtoric ter ustvarjalni tok, ki se ne izteče in ne ustavi pred navidezno poetiko romantičnosti, domačnosti, pop kulturo in družbenimi paradigmami o vlogah spolov. Rodijo se transformacije romantičnih ikon in simulacije likov, gospodaric intimnega, ki za svojo navidezno igrivostjo in privlačnostjo izrisujejo temne sence iz ozadja.

Kako misliti avtorstvo dvojega? Skozi skupno usodo prebujanja, sanj, letenja, potovanj, prehodov, razlaščanja in razkritja, kjer se dvojnost skozi nenehni proces iskanja, oblikovanja spojkov in zarez preobraža v Eno? V spočenjanju skupaj? In kaj pomeni ženski jezik kot telo, ki želi biti slišano?
Ona je označevalec domačnosti. Hkrati pa skozi stoletja ravno v pojem ženskosti vdira dvom in strah pred obstoječo pretnjo notranjega, temnega jedra, ”črne celine” ali substance feminizma, ki se vedno utegne izcediti na dan. Na mesto analize starih mehanizmov se naseljuje kreativno s poetičnim telesom, ki se želi doživeti od znotraj. Skupni jezik Urše Vidic in Mete Grgurevič se upira vnaprej danim historičnim predikatom, vzorcem teoretiziranja, konformizma in samoumevnosti. Na prizorišče postavljata odprto vprašanje intimnosti in njene hrbtne strani skozi osebno govorico, avtorsko prečiščene elemente vsakdanjega življenja, igrivost figur, povečano trivialnost predmetov, družinske relacije in pop kulturo. Glas ne utira zanikanja, temveč opazuje in ponavlja, z vrtoglavim poletom se zaganja k spoznanju in odkrivanju novega. Identiteta spola, kontrastno nasprotje teme-svetlobe, zunanjega-notranjega, prijaznega-strašljivega je že vpisano v celoto telesa avtoric, zato se brez cenzure in družbenih spon odpre tok nezavednega, ki poganja ekonomijo ustvarjalnost.
Brez vnaprej določenega in trdno zasidranega konceptualnega vozlišča, nastane spontano zarezana struga skupne fantazme ravno ob stiku z materijo, tako da koža fizične pristnosti, ki drsi skozi prste, narekuje simbole na novo pretkane imaginacije objektov. Temeljno gibalo figur govori z močjo arhaične sile, da zadeva samo telo naše biti. Zvabi nas na rob naracije, zevajočega razprtja nekega romantičnega erotizma, ki se zgodi na preseku med željo pokazati vso resnica intimnega in našim spoznanjem, da nikoli ne moremo zares videti do konca. Gledalec je tisti, ki ostaja subtilno zapeljan.
—Slađana Mitrović