Utopija / Distopija

Opis razstave

Sodelujoči umetniki: Vahram Aghasyan, Ovidiu Anton, Dušica Dražić, Thibaut Espiau, Anna Friz, Anne Harild, Minna Henriksson, Kud Obrat (Stefan Doepner, Urška Jurman, Polonca Lovšin, Apolonija Šušteršič), Tanja Lažetić, Ivan Moudov, Alban Muja, Géraldine Py & Roberto Verde, Maruša Sagadin, Miha Štrukelj, Efrat Vital, Matej Andraž Vogrinčič

Razstava predstavlja umetniške projekte avtorjev, s katerimi smo v preteklih šestih letih sodelovali v okviru rezidenčnega in galerijskega programa KC Tobačna 001. Gre za umetnike in ustvarjalce, ki raziskujejo urbano okolje ter svoja opažanja prevajajo v dela, ki se dotikajo pojmov arhitektura, mesto in teritorij. Mesto in njegova arhitektura ter na različne načine zamejena območja se tako že več desetletij kažejo kot vpliven ikonografski in konceptualni vir sodobne umetnosti.

"Utopija / Distopija: arhitektura, mesto, teritorij" prikazuje strategije, ki jih umetniki uporabljajo, ko se referirajo na arhitekturo v mestu, in segajo od preučevanja gradbenega procesa in raziskovanja arhitekturnih struktur ter njihovih materialov do analiziranja razmerja med človekom in arhitekturo ter mapiranja prostora. Nekatere umetnike zanimajo razmerja moči, ki se kažejo v tematiziranju meje med javnim in zasebnim ali v preizpraševanju zakonov, pravil in prepovedi – tistega, kar razmejuje dovoljeno in prepovedano. Drugi premlevajo evropsko realnost, torej čas, ki ga zaznamuje odstranjevanje nekdanjih »obeležij« in kontrole na državnih mejah, pri čemer ne moremo zanemariti dejstva, da meje še vedno obstajajo, sistematični nadzor pa se zgolj prestavlja na zunanje schengenske meje. Ob tem nastajajo nove delitve, ki niso dosti drugačne od tistih v preteklosti, saj meje še vedno pomenijo na eni strani vključevanje, na drugi pa izključevanje z dovoljenji za potovanje, za bivanje, delo itd. Še vedno gre za meje, ki zavirajo povezovanje in pripomorejo k ohranjanju različnih oblik podrejenosti in odvisnosti.

Oživljanje mrtvega arhiva z zemljo, ki je pokrajina, a vendar to ni, raziskovanje skritih realnosti postindustrijskega mesta, zgodovine in prihodnosti modernističnih konceptov na primeru stanovanjskih kompleksov in mejnih arhitektur iz socialističnega obdobja, vztrajanje pri nevednosti glede vseprisotnosti vojske ali univerzalnega očesa, potovanje skozi mesto, razdeljeno med dve državi, ter mesto, ki se bori s pomanjkanjem vode, medtem ko je njegov glavni vir obdan z betonskim jarkom, so le nekateri projekti, ki razkrivajo, da sta utopija in distopija dve plati istega kovanca. Pojma sta potemtakem soodvisna, njuno razmerje pa je odprto za spremembe – bolj ko realnost onemogoča utopijo, bolj utopična postaja le-ta, dokler se prek realnosti ne oblikuje v svoje nasprotje, distopijo.