Vladimir Veličković & Jože Tisnikar: Angeli apokalipse

Opis razstave

Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec, 8. junij do 31. julij 2012

Razstava vzpostavlja dialog med posebnima slikarjema, približevanja in razhajanja poetik dveh velikih evropskih mojstrov druge polovice dvajsetega stoletja: Vladimirja Veličkovića, ki že od šestdesetih let dvajsetega stoletja živi in ustvarja v svetovljanskem Parizu in zarisuje apokaliptična stanja življenja, ter Jožeta Tisnikarja, ki je vse življenje preživel v rodni Mislinjski dolini in mu je kulturna klima lokalnega okolja postala ustvarjalni naboj, delovno okolje pa umetnostna forma, ki se kaže v specifični likovni govorici.

Njuna dela izjemne ekspresivne moči so prave mojstrovine evropske figuralne modernistične tradicije, ki hkrati poudarjajo etična načela in humanistična prizadevanja umetnikov ter vlogo umetnosti kot sredstva katarze. Katarza je kategorija, ki jo zmore le človeški um. Najsi dosežemo katarzo s pravim trpljenjem ali posredno skozi umetnost (katarzičen učinek umetnosti je poudarjal že Aristotel), je to začimba življenja, ki omogoča preporod in vnaša v življenje nove moči. Umetniki, ki so sposobni pri ljudeh vzbuditi občutenje katarze, še več, sposobni so ustvariti njeno vizualizacijo, postanejo posredniki in pričevalci človekovega iskanja smisla. Njim pripadajo vmesni prostori med resničnim in umišljenim. Danes, ko se zdi, da izginjajo vrednote, ki so umetnost prepoznavale kot sredstvo katarze na poti iskanja novih perspektiv in pozitivnih utopij za bodočnost, je predstavljanje opusov umetnikov z moralnimi vizijami zahtevna naloga. Gledanje in dojemanje takšnih vizualizacij se zdi podobno simboliki krščanskega Križevega pota, ki ji sodobni človek, vajen današnje »instant« kulture, ne zmore poglobljeno slediti.

Vladimir Veličković z vizualnimi nagovori slikarskih metafor analizira življenje; zna izraziti moč in nemoč, življenje in smrt, minljivost in večnost, agresijo in stanja po kataklizmi, naslika več kot tišino in stanje nirvane, gibanje in statičnost, monokromnost in barvitost: dvojnost vsega bitja in nehanja. V pokrajine zemlje in duše je vgradil življenje in smrt, trenutek in večnost, temo in svetlobo na obzorjih preporoda in očiščenja. Žareča sublimacija katarze se kaže kot ogenj, kot absolutna svetloba in kot eliksir življenja. Veličković nosi v sebi visoko etično držo, z moralno vizijo in veličino preroka združuje ves patos življenja in smrti; je seizmograf vseh človeških gonov, med njimi najmočnejšega – gona smrti.
Jožeta Tisnikarja opredeljuje posebna življenjska zgodba, slogovno pa temni modernizem. Bolnišnično okolje, zlasti travmatični ambient prosekture, je izoblikovalo njegov ustvarjalni način ekspresivne figuralike. Zavezan je iskreni elementarnosti in nezavednim arhetipom, ki skozi minljivost dajejo vrednost življenju. Njegova čuteča človečnost nas vodi skozi krogotok življenja in smrti; zavemo se, da je življenje krhka eksistenca in je zato pomemben vsak trenutek. Občutimo odtekanje časa, hkrati pa večnost slehernega trenutka.