Žiga Kariž

Opis razstave

Struktura del Žige Kariža je kompleksna, deloma pa izhaja tudi iz modernistične tradicije. To umetnik izrablja za vzpostavitev lastne slikarske poetike, vpete med osebni spomin ter medijsko podobo. V najnovejši slikarski seriji se opira na Matissovo serijo štirih aktov (Nu Bleu I–IV, 1952), ki v tehniki izrezank prikazujejo žensko telo s prepletenimi nogami ter čez glavo dvignjeno roko.

Njegova dela tudi v tokratnem projektu ostajajo dvoumna in hibridna. Njihova dvoumnost leži v ujetosti med pornografsko tendenco po brezsramni razgaljenosti ter erotično inklinacijo po zakritju bistva, hibridnost pa temelji na duchampovski rabi ready-madea.

Zgodovinsko linijo uprizoritev gole ženske namenjene moškemu poželjivemu pogledu Kariž nadgradi s štirikratno verzijo akta, s podobami štirih pornozvezd na zelenem ozadju. Dejanje poustvaritve slikar ne uporabi za prilaščanje že videnega, temveč za postavitev motiva v sodoben kontekst, v dobo medijev in tehnologije na eni strani ter heterogenosti Jaza in telesa na drugi. Za vzpostavitev akta prav tako uporabi tehniko izrezanke. Gola telesa sestavi z lepljenjem standardnih razrezov (10 x 15 cm) fotografij z interneta. Telesninam na ta način pridaja občutek haptičnosti, ki spominja na kožo, medtem ko lahko dejanje lepljenja nostalgično povežemo s spominom na mladostniško zbiranje sličic za albume.

Nova slikarska dela ob nakopičeni seksualni konotaciji zaznamuje omejitev barvne skale. Zeleno ozadje lahko v kontekstu mediatizirane podobe razumemo kot strategijo barvnega ključa, ki pri montaži omogoča zamenjavo barve s poljubno sličico. Na ta način umetnik vzpostavi lastno nevtralnost, gledalcu pa prepušča postavitev akterke v željeno okolje. Razmerje med deli telesa, predvsem med spolovilom in pogledom, v idejnem konceptu napeljuje na Žižkov pojem interpasivnosti. Ta se nanaša na situacijo, v kateri objekt zavzame aktivno vlogo. Prevzame vlogo Nadjaza in postane tisti, ki resnično uživa v razstavi in lastni razstavljenosti, medtem ko je gledalcu prepuščena vrednostna sodba, odvisna od njegovega nabora spominov in podob.

V kontrapunktu s podobami žensk je na razstavi tudi serija skulptur, sestavljenih iz elementov potrošniške kulture. Psihoanalitično branje, h kateremu nas napeljuje naslov projekta Freud, Marx in Jaz, ponuja ključ za razumevanje simboličnih seksualnih podtonov – moškega principa v pokončnih izpraznjenih steklenicah Heinekena ter otroškega v ostankih embalaže Nutelle.

Kariževa dela tudi v tokratnem projektu ostajajo dvoumna in hibridna. Njihova dvoumnost leži v ujetosti med pornografsko tendenco po brezsramni razgaljenosti ter erotično inklinacijo po zakritju bistva, hibridnost pa temelji na duchampovski rabi ready-madea.