Rojc Jasmina

Multimedija

Glavna fotografija

The Compass Rose, 197 x 304 cm

Volteggio, 197 x 304 cm, oil o

Atelje 2019, foto Neva Močnik

Atelje 2019, foto Neva Močnik

Poplave 2010, Benetke

Dodatna fotografija 6

Opis fotografij

1. The Compass Rose, 197 x 304 cm, oil on canvas, novembre 2012 2. Volteggio, 197 x 304 cm, oil on canvas, 2014 (Italia - Trieste) 3. Atelje 2019, foto Neva Močnik 4. Atelje 2019, foto Neva Močnik 5. Poplave 2010, Trg Svetega Marka, Benetke 6. Dan zagovora magisterske naloge, z profesorjem Igorjem Lecicem in profesorjem umetnostne zgodovine Saverio Simi de Burgis. V ozadju slika The Compass Rose (Vetrovnica), 197 x 304 cm, oil on canvas, novembre 2012.

Vir fotografij

3. Atelje 2019, foto Neva Mocnik 4. aletje 2019, foto Neva Mocnik

Samostojne razstave

Skupinske razstave

MOZAIK 2024, skupinska razstava novih članov DLUSP-a, Lokarjeva galerija, Ajdovščina

Jasmina Rojc se predstavlja z deli iz ciklusa Akt brez modela; ženski in moški akti v različnih legah in položajih, predstavljeni kot izvorni in sestavni del narave, ki izražajo intimne pripovedi vseh nas. Zbirka nastaja že od leta 2019 in danes vključuje 130 črno-belih risb, ki jih je Jasmina oblikovala v glavnem s svinčnikom in tušem, včasih tudi s suhim pastelom. Slikanje golega telesa kot takega je eden izmed najstarejših motivov likovne umetnosti, ki se skozi različne tehnike in perspektive pojavlja od paleolitske Venere prek egipčanske umetnosti do antičnih idealnih teles in vrhunskih renesančnih del, ki so še danes navdih mnogim umetnikom, tudi Jasmini. Gole ženske in moške figure v različnih položajih in legah so brez obraza in identitete, saj Jasmina predstavlja figure kot družbena telesa, ki živijo v različnih geografskih, zgodovinskih, ekonomskih in političnih razmerah. Akti brez definirane osebnosti se dotaknejo intimnosti vsakogar, ki svoj pogled upre v prvinski obris telesnih figur. Telesa nimajo jasnih kontur prav zato, da bi poudarila njihovo brezmejnost in zlitje s pokrajino oz. prostorom, ki jih obdaja. Skozi dela, ki nam jih Jasminina predstavlja na tej razstavi, smo spoznali ustvarjalko, ki jo krasi vehementna, lahkotna in svobodna poteza, ki njenim delom daje simbolen, metaforičen in asociativen pomen.

Kurator in vodja Lokarjeve galerije Vladimir Bačič, 2024
, 2019 - 2024

Samostojna razstava AKT BREZ MODELA Knjižnica Damirja Feigla, Trgovski dom, Gorica, Italija, oktober – november 2023 Art Vitrina Trgovski, Mladi umetniki in starejši mojstri iz zbirke KB delniške druž

Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost so akt po modelu risali zvečer, zato so mu rekli večerni akt. Na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah so mu rekli samo disegno, a ne glede na poimenovanje, so si profesorji akademij bili edini, da je risanje figure najčistejši izraz, ki pove, kaj se v študentu dogaja in koliko senzibilnosti je na svoji izobraževalni poti že pridobil. Ampak na obeh, in še mnogih drugih evropskih akademijah je bil bistven model, njegova fizična prisotnost; večinoma je bil ženski, le včasih tudi moški. Beseda akt – aktus pomeni dejanje, izhaja pa iz besede agere, kar pomeni delati, pomeni opravljeno delo, javno, slovesno dejanje. V prvotnem pomenu je to pomenilo položaj človekovega telesa, ki služi kot model slikarju ali kiparju, nato so z besedo akt poimenovali risbo ali študijo, narejeno po modelu in končno vsak likovni prikaz golega človeka. Tudi brez modela. Zgodovina umetnosti ponuja sijajni razvojni lok akta: od paleolitski vener, ustvarjenih v kultne namene, preko odličnih upodobitev egipčanske in indijske umetnosti, skozi antiko, ki je slavila herojski moški akt, mimo temačnega srednjega veka do renesanse, ki je gojila študij anatomije in zavzeto iskala kanon idealnih telesnih proporcev, vse do slavne Giorgionejeve Speče Venere (ok. 1506, Dresden), ki predstavlja prvi čisti akt v zahodnoevropski umetnosti. Vrhunec je renesančni akt dosegel z Michelangelom in Tizianom. Njegova Urbinska Venera (1538) je postavila temelje prihodnjim aktom in je bila neskončno krat posnemana. Predstavlja žanrski akt, je brez atributa Venere, torej običajna iskalka ljubezni, ki vabi. Tizianova Venera je v interier prenesen motiv Giorgionejeve Venere; Velazquez naslika tako rekoč edini akt 17. stoletja, a naslika ga v Italiji in poudari kontrast med vulgarnim obrazom v ogledalu, ki ga drži angelček in telesom; Goya je naslikal golo in oblečeno Majo, v hladnem opazovanju, brez čustev, a zato s poudarjeno erotiko in obrazom, ki je postal maska, Manet ustvari Olimpijo, ki so jo kritizirali, da ni telesno privlačna, da je ploskovita, brez senčenja in zato brez prijetnih telesnih oblin; da se linija neprestano lomi, pa še v oči nas gleda kot prostitutka, Cezanne se nasloni na Maneta in s hitro potezo naredi moderno Olimpijo… Kratek sprehod skozi zgodovino umetnosti nam pove, na kakšne načine je bil obravnavan človeški akt in kaj jih je v zvezi z aktom neposredno zanimalo, evociralo; Ukvarjali so se z vprašanjem vidnega in nevidnega, obravnavali so vprašanje polnega in praznega, skladnega in neskladnega, kosa in celote; vprašanje lepote kot harmonične skladnosti, interiera - eksteriera, realizma - idealizma, atributa – žanra. Tako močan in čvrst koncept kot je človeški akt, prenese namreč različne interpretacije, umestimo ga lahko v najrazličnejše vsebine, spomnimo se samo na Tizianov »Amor sacro in amor profano«, kjer »sacro« pomeni resnico, ki je gola. Akt je lahko božja podoba, utelešenje Logosa, nizkotnih vsebin, krajine, lahko ga uporabljamo v oglaševalske namene. Jasmina Rojc se ga je gotovo lotila z veliko senzibilnostjo, odložila je vse, kar je odvečno ali determinirano (motiv zvestega psa ali mačke, motiv služabnice, pogled 3 upodobljenke) in se osredotočila na bistvo, črto telesa, ki je postala telo! In ja, svoje risbe ni gradila na živem modelu. Pravzaprav si je model sposodila od Michelangela, Berninija, Goye, Giorgioneja. Berninijevega favna, Michelangelovega golega moškega v koraku, golo Majo Francisca de Goye ali pa pustila, da ji roka s tušem in svinčnikom nariše risbo po spominu, pogosto brez individualnega pečata upodobljenke oz. upodobljenca, z zabrisanim obrazom, brez identitete. So to še Venere, objekt občudovanja in poželenja, ali morda zrušene ženske? Motiv akta nam danes, kot pričajo tudi risbe Jasmine Rojc, mimo klasičnih tem odzvanja /komunicira predvsem sodobne teme; naše oko ga pač zaznava skozi prizmo sodobnosti. Zato na tem mestu lahko povsem relevantno razpravljamo o originalu in posnetku, o matrici in odtisu in se upravičeno sprašujemo, kako je mogoče, da v sodobni družbi tako pogosto obstaja posnetek brez originala; preizprašujemo odnos med telesom in obrazom; kdaj je bila zrušena Avguštinova trditev, da se skrb za telo mora nanašati na svetost duha in kdaj je nastopila Nancyjeva misel, ki pravi, da umetnost ni delo resnice, temveč njeno razgaljenje. Ter slednjič bistveno: ali še velja, da obstajata moški in ženski akt? Interpretacija, ki se na tem mestu pokaže kot izhodna, je akt kot krajina oziroma akt kot pokrajina. Obstaja namreč trenutek, ko se zunanja kontura akta odpre in se zlije s krajino, notranjost telesa postane zunanjost, zunanjost postane notranjost in v tem trenutku se tudi slikarka, risarka Jasmina Rojc dvigne nad vse, nad zgodovino in nad sodobnost ter ustvari svoj lastni svet, ki se mu reče umetniški dotik in ki je zelo podoben tistim v vetru valujočim krošnjam, mehkim vzpetinam in dolinam, ki sva jih gledali pred dnevi prav iz njenega ateljeja v Zaloščah. Risbe akta v Jasmininem opusu predstavljajo odvod, suspenz, cezuro, morda celo pavzo. Vsekakor odmik od slik stopnišč, ki jih je tako rada upodabljala ali pa velikih abstraktnih platen, polnih kolorita, v območje intime. Hkrati pa tudi za odmik od velikih gestualnih prostorskih potez v študij risbe kot takšne, v tušu in svinčniku na papirju, brez determiniranih prostorov, atributov, pogledov, celo brez modelov. Samo telo, samo ideja telesa. JASMINA ROJC, rojena leta 1988 v Šempetru pri Gorici, je najprej obiskovala Umetniško gimnazijo v Novi Gorici, likovna smer, kjer je pridobila svojo prvo likovno izobrazbo. Leta 2007 je začela s študijem na Accademia di Belle Arti v Benetkah, smer slikarstvo. Leta 2012 je uspešno diplomirala s teoretičnim delom Le scale (Stopnišča) in s ciklom slik Stopnice. Istega leta je vpisala na podiplomski študij, ki ga je pod mentorstvom profesorja Igorja Lecica in profesorja umetnostne zgodovine Saveria Simi de Burgisa zaključila leta 2015. Pripravila je že vrsto samostojnih razstav, razstavljala na skupinskih in sodelovala na likovnih kolonijah tudi v mednarodnem prostoru. Leta 2016 se je vrnila v Slovenijo. Živi in ustvarja v Zaloščah. Je prejemnica likovnih nagrad, tako v Italiji kot Sloveniji.

Kuratorka in likovna kritičarka Klavdija Figelj
, 2019 - 2023

28. mednarodna likovna kolonija Umetniki za Karitas » Skupaj v istem čolnu«, Sinji vrh, Ajdovščina, 2022 kustosinja in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn

Jasmina Rojc se je rodila leta 1988. Po opravljenem srednješolskem izobraževanju na Umetniški gimnaziji v Novi Gorici, je študij nadaljevala na Accademii di Belle Arti v Benetkah, kjer je iz slikarstva diplomirala leta 2012, leta 2015 pa je zaključila tudi magistrski študij. Živi in ustvarja v Zaloščah, z razstavami pa je prisotna v domačem in mednarodnem prostoru. Jasmina Rojc se je na začetku ustvarjalne poti, inspirirana od beneškega ambienta, posvečala motivu stopnišč. Iluzonistično poglobljeni prostori so bili sofisticirano predstavljeni, oblikovno in barvno dovršeni ter svetlobno zanimivi. Nato je nastopilo obdobje, ko je avtorica dala duška barvi in gesti. Z njima je ustvarjala ekspresivno abstraktna videnja notranje, osebno občutene, intimne pokrajine. Vizualiziranju primarnega, naravnega in duhovnega, tako v sebi kot v umetnosti, ostaja še vedno zvesta. Čeprav slika iz sebe, je v teh zapisih zaznati 6 ambientalne in temporalne danosti primorskega ambienta. Ob tovrstnih slikah v olju pa v najnovejšem ustvarjalnem obdobju nastajajo tudi risbe ženskih in moških aktov. Spodbujene so bile z obiskom Sikstinske kapele. Ustvarjene so v tehniki tuša in svinčnika na papirju. Figure so utelešene z risbo kot najbolj elementarnim sredstvom izražanja, z aktivno, kaligrafsko tekočo, karakterno raznoliko in ekspresivno izživeto sledjo. Izrazno močni in likovno prepričljivi so tako obrazi kot telesa. Potrjujejo slikarkino obvladovanje anatomije in kontraposta, sposobnost pogleda v edinstveno notranje stanje figuralnega lika, razkrivajo pa tudi čar in moč prvinskih, necenzuriranih risarskih sledi. V razstavnem izboru so ženske figure v različnih položajih. Predstavljene so kot izvorni in sestavni del narave ter izražajo intimne pripovedi z univerzalno sporočilnostjo.

Anamarija Stibilj Šajn, kustosinja in likovna kritičarka, 2022
, 2019 - 2022

Federico Contini galerist, Galeria CONTINI, Benetke, 2018, Italija

Più che mai oggi abbiamo il bisogno di staccarci dalla realtà delle cose che subiamo con continuo stupore,impotenza e rassegnazione. Molti reclamano con nostalgia un ritorno alla figurazione tradizionale nell'arte, ma forse non tutti si accorgono che viviamo gia' sotto la dittatura dell'Arte Figurativa Digitale, facilmente fruibile attraverso le nuove tecnologie di comunicazione. Per questo penso che artisti come Jasmina Rojc siano necessari oggi per avere quell'equilibrio tra Icona e Sogno,trovando le sue radici nel Surrealismo astratto di grandi esponenti come lo spagnolo Juan Miro',il francese Andre' Masson e Yves Tanguy. Le opere dell'artista Rojc ci permettono di entrare dentro la tela con la parte più libera ed istintiva di noi stessi,senza ricevere messaggi dogmatici o imposizioni mentali attraverso la forza del colore. A mio modo di vedere le origini dell'artista Rojc sono per la sua pittura molto importanti e significative. Le terre di confine tra Italia e Slovenia sono luoghi del silenzio e della libertà dopo una storia di sofferenza e conflitti nel recente passato Da quello zone sono arrivati grandi come Afro Basaldella e Anton Zoran Music. Jasmina Rojc e' degna erede della sua terra con le sue tradizioni,sensazioni ed emozioni. Luoghi dove le persone amano comunicare più con il fare che con le parole. Sono certo che la sua pittura avrà un successo è un riconoscimento internazionale proprio per il suo richiamo al ritrovarsi,che accomuna tutta l'umanita' e per i suoi sani valori come persona in primis.

Federico Contini, Galerija CONTINI
, 2018

Galerija Stecca 3.0, The Why of Art 2014, skupinska razstava, 2014, Milan, Italija

Jasmina Rojc, giovane pittrice slovena vincitrice di svariati premi, sviluppa il suo lavoro sull’interesse e lo studio della musica; appassionata di musica classica e contemporanea, le sue tele ricalcano, e trasfigurano in linguaggio pittorico, gli stilemi della composizione sei e settecentesca ed insieme le più moderne teorie musicali. Armonia e melodia della musica classica diventano atmosfere cromatiche e ambientazioni compositive, che spesso sembrano alludere a paesaggi e delineano una costruzione prospettica e richiamano alla mente le “immagini emozionali” evocate dall’ascolto di capolavori quali dalle quattro stagioni di Vivaldi. Così gli accordi si traducono, passando dal tempo allo spazio, in tratti, ora più diluiti, ora più materici, in una vera e propria “sinfonia muta”, mentre dei tocchi di colore, fisici ed eloquenti, ricalcano il pensiero della musica contemporanea e di John Cage, suo iniziatore, che riflettendo su alcuni spartiti di Marcel Duchamp, vede la musica come creazione di un ambiente, una musica-scultura che non ha più la sua essenza nel ritmo e negli stilemi classici (citati sopra), ma piuttosto nel trovare suoni che si facciano materia e ambiente percepito. L’emozionante opera di Jasmina riesce quindi ad unire e fondere, in un mezzo silente e con spiazzante spontaneità, l’intera storia della musica impegnata dalla fine del rinascimento ad oggi.

Matteo Barbieri, umetnostni zgodovinar
, 2014

Likovna kritika Dejan Mehmedovič 2018 Marec 2018, Galerija Insula, Izola, samostojna razstava WAVES

Jasmina Rojc sodi v mlajšo generacijo slovenskih slikark, ki so zaključile šolanje na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah. Njeno delo se je po akademiji v ustaljenem procesu rasti razvijalo skozi faze, kjer je bila kot izrazno izpovedni element postavljena figura. V zadnjem obdobju pa je avtorica »ujela« svoj likovni govor v načinu, ki ga razumemo pod terminsko opredelitvijo abstraktnega ekspresionizma. V aktualnem trenutku sodobnosti ima oblika avtoričine izvedbe status klasičnega likovnega dela in ravno v tem kontekstu je njeno delo še toliko bolj pomembno. Umetniški načini vizualnega izraza so se v post-postmodernističnem obdobju razprli v različne izvedbene prakse, pomembno pa je izpostaviti, da je izhodiščno polje, ki ga predstavljajo tradicionalne likovne stroke, torej slikarstvo, kiparstvo in arhitektura, konstanta. V slikarstvu je ustvarjena »čista« podoba. Le ta ima brezmejno vrsto pojavnih oblik, variant, stadijev biti, udejanjen. Njene izvorne oblike ni možno preseči, ne zavreči, saj ohranja in zagotavlja bazo vsake vizualne komunikacije. Izraznost v sliki, na ploskovni dvodimenzijski površinski podlagi je temelj umetnosti, ki je omogočila, da smo postavili kriterije estetike, pomagala pri razumevanju preteklosti ali podkrepila nabor predstav realnosti. Zato so mladi ustvarjalci, ki obvladajo to dejavnost danes toliko pomembnejši. Ekspresivno abstraktna podoba v kateri se izraža mlada slikarka je sugestivno močna in izpovedna. V vehementno izpeljani formi je veliko vsebine, kajti umetnica občutno deluje v smeri hotene sporočilnosti. Abstraktno sliko običajno vidimo kot krajino, saj je njena osnovna horizontalna prostorska odprtost blizu krajinskemu pogledu v prostor. Vendar abstraktna podoba le spominja na krajino. V njej je nabrano izrazno jedro, ki ima korelacijo s prostorom, vendar ne gre za fizični prostor, ampak psihični. Torej, skozi podobe pred nami vstopamo v imaginarno krajino večdimenizionalnega prostora, kjer nas oplaja stanje prijetne kromatske zaslombe. Modulacija volumskega polja, ki nastaja skozi zamreženost struktur v obliki kromatskih lis, konfrontiranih v medbarvne odnose in svetlobne sekvence je tu nosilec izraznosti. Slikarka gestualno, brez strahu »operira« s čopičem, ki pa le navidezno iracionalno drsi po površini platna. Instinktivna in vehementna izpeljava je posledica dolgoletne izkušnje in vztrajnega dela. V slikarstvu je dogajanje na osnovi kolorita ključno. Barva, ki jo slikar komponira v razmerja, ima potencial, ki vpliva na zavest. V tem je znanje umetnika slikarja. Lahko bi rekli, da je slikarski način Jasmine Rojc prepoznaven, saj umetnica precej suvereno postavlja določeno avtorsko slogovnost. Kar konkretno pomeni, da je v smislu kompleksne artistične senzibilnosti tu izpostavljena veščina poteze, ki zelo izbrano nastavlja barvna razmerja. Izvedbena manira, ki jo označujemo s pojmom abstraktnega ekspresionizma ima veliko različic oziroma profilov. Obravnavano slikarstvo Jasmine Rojc predstavlja zelo čisto varianto abstraktne ekspresivnosti, tisto, ki se navezuje na izhodiščna action painting in tašizem. Njeno delo bi videli v slovenski tradiciji Silvestra Komela, Andreja Jemca, Emerika Bernarda. Podobo tvorijo osnovni likovni elementi, predvsem barva in linija, ki v zlitju v določeno kompozicijo izpeljeta izrazno sporočilo. V obravnavanih slikah Jasmine Rojc je polje ekrana preplasteno in običajno zaokroženo v nekakšno centralizirano kompozicijsko shemo. Zaznavno prepletanje 8 izvirno ustvarja kromatsko segmentacijo, ki sledi formuli zameglitve ozadja in postavitvi volumna skozi nastavljeno linijsko omrežje. Kromatska zasenčenost zaledja, nekakšen sfumato, ki ga kontrastno prekriva svojstvena mrežna barvna shema ustvarja občutek globine. Pogosto dajejo barvni sklopi vtis vrtinčaste sredice, ki z določeno centrifugalno gravitacijo nastavljajo volumski skelet in postavljajo reference določeni objektivni realnosti. Vendar ta ni opredeljena. Prostorski prelivi v obsegu valovanja (waves) niso omejeni v materialni prostor, ampak razvijajo nemerljivo pojavno polje optične snovi. Valovanje se ustavlja šele v ravnovesju, ki se sestavi v polno izraznost podobe. Kot rečeno pa vse skupaj temelji na barvi. Izraznosti v koloritu je Rojčeva nedvomno in evidentno naklonjena. Rojčino zapolnjevanje ozadja, ki podobo odpira v globino v katero »potegne« gledalčev pogled temelji na postulatih avtorskega slikovnega vzorca. Tu je posebnega pomena ritem oziroma progresivna dinamika, ki v izgradi »arhitekturne sheme slike« sledi ustaljeni normi. Skratka avtorica deluje znotraj koncepta, ki ga je razvila skozi obdelavo figuralnih ciklov, katere je z razgradnjo in stilizacijo izpeljala v abstraktno podobo. Razgradnja podobe je vsekakor spontana konsekvenca razumevanja slikarskega dela in procesa nastajanja in videnja slike. »Abstraktnost« ni razpad forme, ampak drugačna vizualna opredelitev stanja realnosti. Slika je vedno psihična in avtorica je »ujela« pravi način kako zapolniti slikovni ekran, da se v njem znajde sporočilo. V harmonični pojavnosti vizualnega je vtkana zgodba, fabula, ki ni vedno linearna, potekajoča, ampak hkratna. Kot misel pred-zavedanja, je odprta, odrešena "resne" komorne zavrtosti. Rojčine slike so njen mladosten nasmeh, polne energije, volje in veselja v uživanju življenja. Barva, ki je tu temelj izraznosti je naravnana v pozitivno vzdušje. Ustvarja ga skozi slikovna polja, ki jih v določeni svetlo topli ali modro sveži kromatiki pastelno umirjenega ozadja prepleta z dinamično gibljivostjo živobarvnih linijskih struktur ospredja. Vseskozi je tu igra iluzije prostorov, zunanjosti in notranjosti. Lahko bi rekli, da je njena izpolnjena slika pesnitev, ki teče v jeziku esperanta. In v njej je slutnja, ki zajema čas in prostor. Doživetje, ki ga posreduje Jasmina Rojc je optimistično. Slikarka potuje, odpira možnosti, ne priznava meja, spontano prestopa horizont. V tehnično dodelani izpeljavi ustvarja nemir skrivnosti, enigmo, ki je zastavljena v jedru podobe. Uglajena forma pritegne in prepriča. Na videz preprosti prepleti barv, nastali s spontanimi zamahi slikarkine roke delujejo čarodejno, saj smo kot gledalci emotivno ujeti v krog, ris slike. Čustveno napeti se ob ogledu teh podob zavemo: življenje je lepota, tu ni resnice in resničnosti je le pot.

Dejan Mehmedovič, likovni kritik in galerist, 2018
, 2012 - 2018

Samostojna razstava, MED KONTEMPLACIJO IN ERUPTIVNOSTJO ALI LEPOTA DETAJLA IN EKSPLOZIJA ČUSTEV 8.3.2022 - 31.5.2022, Pomnika braniteljem slovenske zemlje na Cerju, Slovenija

V prostorih Pomnika braniteljem slovenske zemlje na Cerju se slikarka mlajše generacije goriškega prostora Jasmina Rojc, sicer magistrica slikarstva beneške Accademie di Belle Arti, predstavlja z dvema cikloma in nam z izborom del odstira vpogled v svoje več kot desetletje dolgo raziskovanje slikarske govorice, imaginacije, nagovora, kontemplacije in erupcije. Je slikarka generacije, ki kljub številnim drugačnim pristopom v vizualni umetnosti s široko paleto možnega eksperimentiranja in uporabo sodobnejših vizualnih nosilcev prisega na slikarsko platno in oljne barve, na perspektivo, barvno harmonijo ali disharmonijo, kompozicijo, svetlobo in senco, na poteg ali zamah roke in čopiča, na barvni nanos in iskanje sozvočja s prostorom. Je umetnica, ki išče načine in poti, kako v slikarstvu izraziti vso širino lastnih čutnih, čustvenih in intelektualnih spoznanj, črpajoč iz okolja in slikarske dediščine prostora, ki mu pripada, na sebi lasten, prepoznaven način tako po vsebini kot interpretaciji z močnim naslonom na izročila velikanov primorskega prostora. S črto (v delih, ki jih ne razstavlja), kot jo je gojil Zoran Mušič, in slikarsko vehemenco, barvnim nanosom, iskanjem harmonije prostora in svetlobe, ki aludirajo v pristopu in načinu nanosa barve v nekaterih prijemih na Zvesta Apollonia in veliko bolj in globlje na Silvestra Komela. Je umetnica, ki se še posebej v zadnjem obdobju ne ustraši beline platna večjih in zelo velikih dimenzij in se z veliko ustvarjalne energije prepusti trenutnemu navdihu in energijskemu naboju barvne palete, ki ji je v ustvarjalnem aktu naklonjena in predana. Slika je v prvem ustvarjalnem obdobju med letoma 2007 in 2012 motivno prepoznavna in določljiva ter barvna paleta zelo umirjena, zemeljska, kontemplativna, medtem ko je barva v drugem obdobju, od leta 2012 do danes, eruptivna, intuitivna, ekspresivno 5 abstraktna in izjemno dinamična. V prvem ciklu z enotnim naslovom Stopnice so jo zanimali in navdihovali posamezni pogledi beneške arhitekturne dediščine, posebno stopnice, ki se pnejo čez kanale, ki jih je lahko najprej ujela v fotoaparat, nato v risbo, skico in potem na večje platno, zadnje desetletje pa jo navdihuje ekspresivno abstraktno videnje lastne notranje pokrajine, ki ni odsev realnega sveta, temveč njenih notranjih videnj in občutenj, kjer so pomembni gesta, zanimiv psihični in ne fizični prostor in zgovorna barvna paleta v številnih interpretacijah, spodbujenih s trenutno doživljajsko in barvno kromatiko. Pred platnom se razživi njen temperament, zaživijo notranji svetovi in njena roka izrisuje barvne ekspresije, ki se prelivajo v barvite harmonije. Ritem in barve narave, ritem in melodije klasične Vivaldijeve glasbe Štirih letnih časov in ritem ter lepota njene duše so ustvarjalci njenih podob: iskrenih, podoživetih, čustvenih in nagovarjajočih, ki nosijo različne naslove, kot Rdeči klavir (2019), Moč noči (2019), Po dežju (2019). Jasmina Rojc suvereno stopa po poti, za katero se je odločila že v otroštvu, in nam z vsakim novim delom ponuja košček lastnega srca.

Dr. Nelida Nemec, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka
, 2007 - 2022

»STOPNICE« 2009 prof. likovne umetnosti Milovan Valič, Umetniška Gimnazija - likovna smer, Nova Gorica

Človek je iznašel sliko, da preko nje prenaša drugemu človeku neko sporočilo. Slika je v neki kulturi prav tako pomembna kot beseda. V bistvu gre za znake z določenim pomenom. Pod sliko mislimo vse vizualne znake. Neko sporočilo lahko prenese enostavna risba, zgradba, kip, spomenik… Ob pogledu na umetniško delo se vprašamo po sporočilu in njegovi strukturi, o psihičnem ali fizičnem svetu umetniškega dela, o formi in vsebini. Razlikovati pa je potrebno več komponent, ki vplivajo na oblikovanje umetniškega dela. Že sama stvarnost okrog nas, narava in družba vplivajo na oblikovanje likovnega izraza. Vedno nosimo v sebi izkušnje iz tega sveta s katerim komuniciramo. Poleg tega je likovni izraz odvisen tudi od kulturne tradicije, senzibilnosti ustvarjalca, organizacije likovne strukture, od materiala itn. Likovno delo je torej večplastno. Zelo je pomemben tudi faktor gledalca, ki subjektivno sprejema sporočilo in se z njim bogati. Kakršnekoli informacije bogatijo ljudi, družbo in predstavljajo napredek, sporazumevanje, sodelovanje, zbliževanje, različnost in hkrati enakost. Prva informacija, ki jo dobimo iz slik Jasmine Rojc so STOPNICE. Že ob pogledu na sliko imamo v mislih utrujajoče vzpenjanje navzgor. Simbolika vzpenjanja je zelo širok pojem, najenostavnejša pa je, da dosežemo nek cilj, ki je više od nas in bo od nas zahteval neki napor. Ob gledanju slik me je spomin popeljal med zgodovino Etruščanov, ki so ciprese (koničasta drevesa) jemali kot smerokaz dušam umrlih v nebesa ali pot k bogu. Še danes imamo to navado da ciprese sadimo po pokopališčih. To prispodobo vzpenjanja so uporabili v svojih delih tudi drugi slikarji – lestev. 14 Na slikah se stopnice zaključujejo v meglenem zadnjem planu, nekem imaginarnem koncu, ki ga ni, skoraj v neskončnosti, kar nam vzbuja predsodek, kaj pa zdaj ali se sploh lahko odločim za tako pot. Tudi sami elementi stopnic, enkrat večji, enkrat manjši nas navdajajo z neprijetno izkušnjo » ali bom sploh zmogel«. Nekdo, ki je bil nedolgo tega na Kitajskem zidu je pripovedoval: »Ustrašil sem se tistih dolgih stopnic, ki so izginjale v megli, da sem kar počakal na začetku.« V stopnicah je izredna izrazna vsebina. Po drugi strani nas stopnice navdajajo s pričakovanjem . Posebno določene smeri v nekaterih kompozicijah izrazno kažejo na prihod. Kot gledalec, pred sliko nekoga pričakujemo. Čeprav v kompozicijah ni prisotna figura čutimo njeno prisotnost. Podoben izrazni način v slikah je upodobil naš ajdovski slikar Veno Pilon. Njegovi motivi vipavskih hiš v burji so brez prisotnosti človeka, vendar čutimo, da človek je za varnimi zidovi v zavetju pred burjo, da življenje tam obstaja. V prejšnjem ciklusu slik Jasmine Rojc »Povezovanja« je bil prisoten metafizični pristop, ki se sedaj nadaljuje. Skoraj monokromatski kolorit povdarja zasanjanost krajine. Iluzija prostora je ustvarjena z geometrijsko in atmosfersko perspektivo. Dinamičnost in ritem v kompoziciji dajejo smeri linij, ploskev in stopnjevane velikosti oblik. Likovna struktura je enostavna in podvržena ideji in izraznosti. Jasmina Rojc s plodnim ustvarjanjem ponovno preseneča in vztrajno išče lastni likovni jezik in govorico. Ne ustraši se stopnic, ki so zelo dolge, ki imajo zelo velik korak ter vodijo levo in desno. Ona vztraja in gre proti cilju.

Milovan Valič, prof. likovne umetnosti
, 2007 - 2011

STOPNIŠČA, Likovna kritika, kustosinja in likovna kritičarka Maja Marinkovska, junij 2009 Samostojna razstava, galerija Tir-Mostovna, Nova Gorica

Benetke, markantno in večno prizorišče umetniškega dogajanja, je s svojimi skoraj scenografskimi prozorišči in kulisami, ki to sploh niso, večkrat tudi njegova neposredna inspiracija. Iz okolja, v katerem se umetniško oblikuje Jasmona Rojc, je mlada slikarka že črpala v svojem prvem ciklu »Povezovanja« z motiviko hiteče množice, ki brezoblično stopa stopa svojim dnevnim nalogam naproti. Mesto neštetih kanalov in posledično tudi mostičkov, na katere vodijo še številnejše stopnice, je rdeča nit tudi njenega sledečega cikla »Stopnišča«, čeprav iz končnih izdelkov o mestu na lesenih kolih ni na prvi pogled niti sledu. Motiv stopnišča, ki izhaja iz realnega sveta – in v pripovedni, narativni usmeritvi ostaja tudi njena likovna govorica -, se na platnu namreč transformira v neidentificirano, brezčasno prizorišče, ki pridobi nekakšen nadrealistični in novostvarnostni značaj. Takšen rezultat je zaradi Jasminine narave dela pravzaprav pričakovan, saj fotografski predlogi, ki jo posname sama, največkrat sledi idejna skica v akvarelu, šele tej pa sledi končna podoba v oljni tehniki. Fotografija, njena edina vez z realnostjo, torej služi zgolj kot pomoč, iz katere avtorica črpa podlago (motiv stopnišča), jo interpretira po svoje, ter ji dodaja elemente in zgodbo, da je prvotna podoba na koncu neprepoznavna. Neskonča stopnišča, ki se vijejo, vzpenjajo in zavijajo kot tirnice v zabaviščnih parkih, so ponekod osamljena v nenakšnem sivem brezprostorju, drugje jih obdaja pravljična močvirnata pokrajina. Iz njih je mogoče prepoznati slikarkino sposobnost raznolikih slikarskih prijemov, ki jih zoperstavi znotraj posamezne kompozicije; kot na dlani je namreč močan kontrast med strogostjo in tehnično pravilnimi perspektivičnimi prvinami arhitekturnega elementa ter svobodnejšo, skoraj impresionistično potezo megličaste pokrajine, ki ne skriva domačnosti v akvarelu. Izbran motiv stopnišč Jasmini omogoča poglabljanje v njej ljuba načela perspektive, igranje z geometričnimi načeli in horizontom, ki so bili pred več kot pol tisočletja glavna preokupacija velikih renesančnih mojstrov, mdr. Albertija, P. Della Francesca, Masaccia, ... Na misel mi takoj prideta Leonardov nedokončan Poklon sv. Treh kraljev (1481) in Rafaelova Atenska šola (1509/10); pri prvem je stopnišče sicer v ozadju in nas vodi v neznano, pri slednjem se nam zdi, kot da se bomo tudi sami povzpeli nanj, 13 pri obeh pa je ta arhitekturni pojem priča in nosilec nekega vesoljnega dogodka ali višje resnice. Renesančnemu umetniku upoštevanje načel perspektive namreč ni omogočilo zgolj upodobitve bolj »verodostojnega«, realnosti približanega prizorišča, temveč njeno rabo kot simbolno formo za likovno izražanje »sporočila« slike, skladno z idejo o lepoti in geometrični urejenosti sveta in vesolja, ki se izraža tudi skozi urejenost njegovih delov. Simbolno noto, ki nam sugerira vsebino, srečamo tudi pri stopniščih Rojčeve, natančneje v njihovem doslednem nadaljevanju v neskončnost. Spomnijo nas na starokrščanski motiv Jakobove lestve, pa ne le zato, ker je lestev kot taka včasih tudi razstavni eksponat kot del instalacije ob razstavljenih Stopniščih, temveč tudi zaradi njihove simbolne moči, saj se ob njih vprašamo, ali je umetnica želela nakazati »jakobovsko« pot modrosti, mogoče možnost onostranstva ali most med tem in onim svetom? Mogoče vs to tesnobno, megleno ozračje v koloritu, omejenem na rjave odtenke, razkriva strah mladega človeka pred negotovo prihodnostjo? Mogoče. Vsekakor pa je njeno odločno potezo in razgibanost upodobljenih poti lahko brati kot samozavesten in odličen začetek mlade umetnice na svoji profesionalni poti.

Maja Marinkovska, kustosinja in likovna kritičarka, 2009
, 2007 - 2011

2011, Kosovelov dom Sežana – velika galerija Ivana Varla , AKADEMIJA LEPIH UMETNOSTI V BENETKAH SE PREDSTAVI, skupinska razstava

V Benetkah je najprej opazovala ljudi na ulicah, njihovo držo, mimiko, način premikanja, nato pa je postala bolj pozorna na mostove, po katerih so se ljudje sprehajali. In tako so že od drugega letnika akademije dalje njen vir navdiha stopnišča. Stopnice ne vodijo navzdol, pač pa vedno navzgor, k svetlobi. Vsaka stopnica pomeni novo spoznanje. Prostor in čas sta vedno enaka, silnice vodijo v prihodnost. Sicer pa narava v ozadju ni nikoli realna, pač pa v nekem imaginarnem prikazu opozarja na občutje v svetu oziroma na stvarno krajino se odziva subjektivno in jo doživlja kot možnost večpomenske, predvsem pa sporočilne, simbolne vsebine.

Petra Paravan, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka
, 2007 - 2011

Samostojna razstava WAVES, 2018, Anamarija Stibilj Šajn Kosovelov dom Sežana, Velika galerija Ivana Varla, Sežana

Jasmina Rojc, mlada akademska slikarka in magistrica slikarstva, je z odločitvijo za študij v tujini, na akademiji lepih umetnosti v Benetkah, vzpostavila temelje za samosvojo likovno pot. Čeprav si je želela slikati rože in veristično povzemati njihovo 9 lepoto, barvitost, oblikovno raznolikost in dovršenost, je kmalu spoznala, da so njena intimna ustvarjalna hotenja drugačna. Preko slikarstva je namreč želela izraziti sebe, svoja čustva in notranja stanja, zato je vstopila v sfere abstraktnega ekspresionizma. Prve dve leti njenega študija na akademiji so zaznamovala stopnišča, ki jih je vkomponirala v imaginarno, abstraktno ozadje. Pri tovrstnem ustvarjanju se je počutila omejeno, a z raziskovanjem izraznosti oljnih barv, z iskanjem prostorske iluzije in s hrepenenjem po svetlobi ozadja, je prišla do dragocenih izkušenj, ki jih je uporabila pri kasnejšem delu. Če pogledamo v vzvratno ogledalo, spoznamo, da je to bil motiv in hkrati tista kreativna faza, ki ji je omogočila vzpon in dvig v njen svet. Ta je zaznamovan z nezadržno slikarsko akcijo, z močno izraznostjo in izpovednostjo. Slika postaja ogledalo avtorice same, njene iskrene, predane, prefinjene in hkrati temperamentne likovne govorice. Jasmina Rojc vzpostavlja slikarski stik z zunanjim, predvsem pa s svojim notranjim svetom. Nenehno prekriva aluzijo narave in snuje krajine, ki so abstraktne in ekspresionistično naglašene. Ne določajo specifičnega geografskega področja, saj vznikajo iz njene notranjosti in tako predstavljajo pejsaže duše (paysage de l'âme). V njej porojena doživetja in čutenja so prelivajo v neposredne slikarske impulze. Izraža jih z izrazito gestualno poudarjeno slikarsko akcijo. Slikarka najraje posega po velikih formatih. Belina slikovnega polja ji predstavlja prostranstvo, ki ji daje občutek svobode, in možnost, da vstopi v ta odprt, neskončen in vabljiv prostor. Obvlada ga ne le z mislijo, ampak s čopičem, z lopatico, z roko, še več, s celim telesom. Ko slika, se fizično giblje po tem prostoru. Iz koreografije telesa nastajajo sledi barvnih intervencij, ki so spodbujene z glasbo. Jasmina se namreč pri slikanju poveže z glasbo. Prisega na klasično, na Vivaldija, s katerim jo družijo Benetke, ampak zdi se, da jima so skupne tudi ognjevitost, pa gibkost, spretnost in barvna svežina ter koncept umetnosti kot izraza človekovih intimnih doživetij in sožitja z naravo. Stimulirajo jo tudi Rolling Stonsi, angleška glasbena skupina z rock, blues in pop glasbo, ki postaja ritem za njeno eruptivno linijsko dogajanje. Mali slikovni formati so zanjo pogosto skica, priprava na potovanje po velikem slikovnem polju, ki se ga ne boji, saj je pogumna in drzna, sposobna kontrolirati dogajanje in se povezati z vsakim slikovnim kotičkom. Slike nenehno valovijo od resničnosti do slikarki lastne likovne imaginacije, od zunanjega do notranjega, od preteklosti do sedanjosti, od prefinjenih, lazurnih in mehkih razpenjanj barvnih open do energičnih, gestualno naravnanih barvnih sledi. Predstavljajo »joie de vivre«, veselje do (likovnega) življenja, o čemer priča poteza sama. Najbolj neposreden stik s slikarkino notranjostjo pa imajo barve. Avtorica prisega na široko odprto paleto, še posebej blizu pa so ji živahne, temperamentne barve. Kljub kolorističnemu bogastvu ima vsako slikovno polje konceptualno zasnovo, preko katere lahko gledalci potujemo skozi naravni krogotok štirih letnih časov; med modrino zimskega časa in sončnimi barvami poletja, predvsem pa skozi notranjo slikarkino atmosfero. Izjemno koloristično žlahtnost avtorica dosega z uporabo oljnih barv, s poznavanjem njihovih karakteristik kot so jasnost, čistost in mehkoba. Z izkoriščanjem njihovih mehkih tonalnih preigravanj in intenzivnih vrednosti snuje slikovita slikovna polja, na katerih se kontrapunkti zlivajo v ubrane celote. 10 Na slikovni površini najprej vzpostavi horizont. To je tisti element, ki povezuje zunanje z notranjim, površino z globino, barvo z linijo, preteklost s sedanjostjo, tradicijo s sodobnostjo. Horizont je črta, ki reflektira njen celoten svet, odprt in povezujoč različnosti. Nato pa poznavajoč historične iluzionistične rešitve pričara globino. Barve namreč ne zavzemajo le svojega prostora na površini slike. Avtorica je namreč z občutenim plastenjem tonalnih prehodov na poti v prostorsko brezmejnost ter v eterično iluminacijo ozadja. To barvno ubrano in v globino odprto polje postane oder, na katerem se manifestirajo občutljive vibracije linijskih sledi. Te so seizmografsko senzibilne in prvinske, intuitivne likovne strukture, odločne, lahkotne, gibke, zapletene, zaprte, odprte, vijugaste, upognjene, tekoče, segmentirane in na trenutke trepetave, vedno pa impulzivne, neposredne in kaligrafsko tekoče. In potem, med vsemi barvnimi črtami nastopi in izstopi še ena, zadnja, karakterno najmočnejša, zaznamovana z odločnostjo. Je koncentrat energije, pomemben kompozicijski element, punktacija, ki celoto »spravi v red«, jo v polnosti osmisli. Predstavlja pa tudi zaključno dejanje, izživetje radosti ob uspešno opravljenem delu, piko na koncu likovno izrečene zgodbe, slikarkin podpis. Na sliki živi razmerje med spredaj in zadaj, med makro in mikro kozmosom. Če makro predstavlja neskončen, iluzionistično poglobljen prostor, potem je mikro tisto, kar zajema tankočutne sledi, risarske, izrazito gestualno orientirane, a ubrane linije. In nato med njimi ena sama – kot bi to bila figura slikarke, odraz njene prisotnosti, koncentrat njene biti, avtoportret, izražen v eni sami sledi. Ozadje je tišina, je spokojnost, mehkoba, nežnost, ubranost, zračnost, lazurnost. Je globina. In je svetloba, v kateri plešejo »divji« ritmi vsakdana, se manifestirajo impulzi trenutka, preliti v večnost in neskončnost. Dodatno ju izpričuje polkrožni lok, ki kompozicijam daje premišljenost, uravnoteženost in simbolno pomenljivost. To je forma, ki objektivizira dinamiko kroženja barv, občutja valovanja in hkrati skozi globljo pomenljivost predstavlja tudi možnost novih ustvarjalnih variacij. Razstava Jasmine Rojc odpira pogled na njena ustvarjalna obzorja od leta 2012 do najnovejših, letošnjih stvaritev. Nekatere med njimi so še posebej zablestele v strokovnih krogih. Slika z naslovom Vetrovnica (La rosa dei venti) je bila izbrana za razstavo Premio Nazionale delle Arti Bari 2013, v Bariju v Italiji. Ta premore poseben barvni karakter, saj površina 2 x 3 m velike slike živi v monokromiji, ki pa skozi karakterno raznolike nanose pridobiva bogastvo in dinamiko. In na koncu en akcent rdeče, tista sled, ki daje sliki Jasminin nezamenljiv ustvarjalni karakter in postane »file rouge« celotnega opusa. Slika Rolling Flowers, ki je bila razstavljena leta 2013 v Benetkah, v Galeriji Magazino del sale 3 na razstavi For W Art, predstavlja uresničitev tistih prvih sanj o rožah, ampak v skrajno abstrahirani, ekspresivni obliki, v kateri spontane, necenzurirano izživete potezejo »rolajo« po glasbi Rolling Stonsov. Tam v ozadju pa domuje esprit Vivaldijeve glasbe. Slike Jasmine Rojc niso narejene po naravi, razkrivajo pa njeno notranjo naravo! Predstavljajo njeno občudovanje preteklosti, stremljenje po iluziji tretje dimenzije in hrepenenje po svetlobi. So nadaljevanje tradicije, tudi nekaterih primorskih slikarjev, predvsem pa sledenje notranjemu klicu. So senzibilna in avtorsko intimna »rekonstrukcija« spomina na veličino preteklosti, ki jo preplavlja radost sedanjega, osebnega ustvarjalnega trenutka, ki z energijo in močjo valovi in vibrira v osvetljenem osrednjem prostoru.

Anamarija Stibilj Šajn, kustosinja in likovna kritičarka, 2018
, 2004 - 2018

Muzeji, galerije, zbiratelji, meceni

Sodelovanje z ostalimi avtorji

Urs Fischer (projekt I gatti, 2012, Benetke)

V ateljeju

Zalošče 2011

PESEM O SVOBODNEM SONCU, MED Z

Atelje 2022

Atelje 2019

Heartbeat 25.50, 197 X 304 cm,

Turkizna, 120 x 240 cm, olje n

INTERAKT, 130 x 170 cm, olje n

Dodatna fotografija 8

2021, Delegiran, samostojn, ve

Brez naslova, 90 x 230 cm, olj

Opis fotografij

1. Zalošče 2011 2. PESEM O SVOBODNEM SONCU, MED ZEMLJO IN ZRAKOM, med delom 2022 3. Atelje 2022 4. Atelje 2019 5. Heartbeat 25.50, 197 X 304 cm, oil on canvas, 2014, Venezia (zunanji atelje) 6. Turkizna, 120 x 240 cm, olje na platno, zaključena januarja 2021 7. INTERAKT, 130 x 170 cm, olje na platno, 2021 8. Atelje v benetkah 2013 9. atelje 2021, Delegiran, samostojn, večpozicijski akt 10. v ateljeju, Brez naslova, 90 x 230 cm, olje na platno, 2021

Vir fotografij

4. Foto- Neva Močnik