Slikarstvo (3248)
Avtor: Vrabič Sašo
Leto nastanka: 2004
Tehnični opis: akril na papirju
Avtor: Vrabič Sašo
Leto nastanka: 2004
Tehnični opis: akril na papirju
Avtor: Marušič Ira
Leto nastanka: 2026
Tehnični opis: Olje, vosek, pigmenti na 100% bombažnem platnu
Avtor: Špenko Tanja
Leto nastanka: 2018
Tehnični opis: akril in kolaž na kartonu
Avtor: Špenko Tanja
Leto nastanka: 2017
Tehnični opis: akril in kolaž na platnu
Avtor: Špenko Tanja
Leto nastanka: 2018
Tehnični opis: akril in kolaž na kartonu
Avtor: Špenko Tanja
Leto nastanka: 2018
Tehnični opis: akril in kolaž na papirju
Avtor: Jarc Evgenija
Leto nastanka: 2016
Tehnični opis: mešana tehnika
Avtor: Jarc Evgenija
Leto nastanka: 2016
Tehnični opis: mešana tehnika
Avtor: Stupica Gabrijel
Leto nastanka: 1970
Tehnični opis: Tempera in kolaž na platno. Gabrijel Stupica je dejal, da na njegovih slikah ni nič izmišljenega. Njegovo dojemanje sveta je bilo izrazito statično, obenem pa ga je fascinirala pojavnost sodobnega sveta, ki je v »brezčasno« samoto njegovega ateljeja prihajala predvsem preko fragmentov množičnega tiska. Že ob koncu petdesetih let minulega stoletja so v njegove slike vdrli fragmenti časopisov in drugih tiskov, ki jih je slikar najprej z neverjetno minucioznostjo virtuozno preslikoval, pozneje pa kolažiral. Na tej sliki, ki je kombinacija kolaže in tempere, je posebni vizualni poudarek ena od ploskev škatle pralnega praška, ki po eni strani zbuja asociacije na banalnost potrošniške družbe, po drugi strani pa omogoči, da uzremo objekt, ki bi se nam sam po sebi lahko zdel banalen, na isti ravni kot umetnikove slikarske poteze. Ob tej pomembni Stupičevi sliki je Tomaž Brejc v svoji študiji v katalogu umetnikove retrospektive v ljubljanski Moderni galeriji leta 2013 napisal: »Kaj pa je lahko manj sentimentalno kot izrezek iz časopisa, revije, mar ni sodobnost vstopila v slikarstvo prav s pomočjo kolaža, banalnih vsakodnevnih stvari (pralni prašek Radion v Kmetici iz sedemdesetih let; zelo pozno, pa vendar), v soočenjih, v katerih se je izgubilo merilo za visoko in nizko, zasebno in javno v umetnosti? Kako ohraniti 'intimno prizadetost' v sodobnem vizualnem okolju? Metoda se imenuje ironija in tehnika je pretisk časopisa ali revije na mokro gosto tempero.« dr. Miklavž Komelj
Avtor: Pregelj Marij
Leto nastanka: 1957
Tehnični opis: Olje na platno. V opusu Marija Preglja imajo njegovi portreti očeta, pisatelja Ivana Preglja, zelo pomembno mesto, ta pa še prav posebno, ker je zadnji med njimi naslikan, malo preden je ostarelega pisatelja zadnja bolezen priklenila na posteljo. O globoki duhovni povezanosti med obema umetnikoma je najlepše pisala slikarjeva sestra Bazilija Pregelj v knjigi Moj oče (v kateri je med drugim reproducirana tudi ta slika): »Oče in Marij pa sta, kot da ne vidita in ne slišita, govorila in spajala imena iz slikarstva in literature. Dantejeva Beatrice je prhutala po s terpentinom prepojenem ozračju, Botticelli, Michelangelo pa Cézanne, Modigliani, Picasso so se sprehajali med Brechtom, Dehmlom, preskakovali k Petrarci, Boccacciu in se vračali iz Chagallovih prelivajočih se barv v Cranachove anilinsko čiste, kjer so se zlili v trubarščino. Ni bilo ne prostora ne časa, vse se je stapljalo in družilo tja do naših kmečkih skrinj, slik na steklo in tolminskih in drugih arhajsko večnih pesmi. Z očetom sta bila kot dve čebeli … od cveta do cveta, od kostanja do hoje pa do eksotične aloje … vsega sta se dotikala, dotikala pa tudi drug drugega, spoštljivo, ljubeče.« Slika je nastala v obdobju, ko je Pregelj izoblikoval nov, modernistični likovni izraz; očeta je upodobil ob knjigah in pri tem so mu hrbti knjig služili kot idealna opora za členjenje slike v avtonomne barvne ploskve. Portret zaznamuje globoka intimnost, a obenem prerašča v arhetipsko figuro očaka in modreca. Dane Zajc je o upodobljenčevem pogledu skozi očala napisal: »Tako gleda v nas brez oči s pogledom, ki ve vse o sebi in o nas.« dr. Miklavž Komelj
Ste našli kar ste iskali?
Želite biti obveščeni o novih iskalnih rezultatih?
