Vse umetnine (50)

Avtor: Kregar Stane
Leto nastanka: 1955

Tehnični opis: Mešana tehnika na papir, signirano in datirano spodaj desno. Prelom Staneta Kregarja v abstrakcijo okoli leta 1953 je bil eden najpomembnejših trenutkov v zgodovini slovenske vizualne umetnosti, saj je pomenil odmik od takrat zapovedanega socialističnega realizma. Po obisku Pariza v začetku 50. let minulega stoletja je pod vplivom francoskega slikarstva začel realistične podobe razbijati na barvne ploskve, ki so le še v obrisih nakazovale resničnost. Na podobah ni več teras ali figur, temveč le še barvni ritmi in geometrijske ali lirične oblike s poudarki na čistih barvnih ploskvah ter kompoziciji. Ko je ustvaril prvo abstraktno sliko, se mu je zdelo, da je dosegel luč svobode in da šele zdaj lahko zadiha s polnimi pljuči. Predmetnost je iz njegovih slik zlagoma izginjala.

Avtor: Stupica Gabrijel
Leto nastanka: 1941

Tehnični opis: Olje na platno, signirano levo zgoraj. Svojo slikarsko pot je začel z realistično in veristično orientacijo, kar je bila posledica študija na zagrebški akademiji. Sem spada tudi slika Vida s knjigo (tudi Vida ob knjigi) iz leta 1941, ki prikazuje figuro deklice pri branju. Podoba se uvršča v serijo portretov deklic, ki izražajo mirnost in zamišljenost. Delo odraža slikarjevo zgodnjo fazo, preden je po vojni prešel v svoje značilno temno in kasneje svetlo obdobje. Ob selitvi v Ljubljano je portretiral maršala Tita in to delo še sodi v njegovo bolj reprezentativno in realistično fazo. Kasneje se je oddaljil od realizma k modernizmu in kolažu, zlasti s portreti hčerke Lucije, medtem ko so nekateri njegovi portreti sodobnikov ohranili močno karakterizacijo in figuralno osnovo.

Avtor: Bernik Janez
Leto nastanka: 1962

Tehnični opis: Olje na les, signirano in datirano spodaj. Slika Brez naslova Janeza Bernika sodi v prelomno obdobje cikla Magme, ustvarjenega v obdobju med 1960 in 1962, ki velja za enega vrhuncev slovenskega visokega modernizma oziroma informela. Magme so bile neposreden rezultat tega razvoja, kjer je snov (barva, pesek, debeli nanosi) postala glavni nosilec pomena. Na sliki je upodobljena abstraktna magmatska tekstura, ki spominja na prvinsko, nedotaknjeno zemeljsko površino. Prevladujejo rjavi toni in temnejša materija, ki je nanesena na svetlejše ozadje, kar ustvarja močan občutek materialnosti in globine. Gre za olje na slikovni površini, kjer slikar raziskuje taktilne lastnosti barve, ki jo nanaša v debelih, skoraj reliefnih slojih. Dela iz tega cikla simbolizirajo arhaičnost in eksistencialna vprašanja časa. S tem ciklom je Bernik postal osrednji predstavnik slovenske povojne abstrakcije.

Avtor: Bernik Janez
Leto nastanka: 2001

Tehnični opis: Akril na lesonit, sign. d. zg. B, signirano in datirano zadaj. Po začetnem informelu in letrizmu se je Janez Bernik vrnil k figuralnim temam z Mandatorji, sledila sta cikla Trave in Angeli. V sredini 70. let prejšnjega stoletja je raziskoval arhetipske simbole v ciklu Kamen - kruh, kjer so se pojavili novi motivi namesto prejšnjih stolov ali jabolk. V zadnjih desetletjih se je usmeril v »absolutno slikarstvo« z novim razumevanjem barve in prostora. V tem stoletju je v podobe pogosto vključeval roko, palico ali krog, kar odraža njegovo osebno filozofijo in poetični minimalizem. Sliko Brez naslova je ustvaril v svojem zrelem obdobju, ko je v akrilni tehniki na velikih formatih raziskoval simboliko figure in geometrijskih elementov. Delo vključuje značilne elemente: rumeno barvo, poudarjeno teksturo in asketske simbole, ki označujejo njegovo pozno vrnitev k figuraliki.

Avtor: Bernik Janez
Leto nastanka: 1958

Tehnični opis: Olje na platno, signirano spodaj na sredini. Slika je bila med letoma 1959 in 1960 na razstavi po Ameriki. Na začetku so bila dela Janeza Bernika še bližje klasičnim slikarskim načelom in figuraliki, a z močno težnjo po raziskovanju materialnosti. Slika Island (Otok) iz leta 1958 predstavlja ključen, formativen trenutek v njegovem opusu. Čeprav je kronološko nastala tik pred uradnim začetkom cikla Magme, je slogovno že napovedovala njegov prehod v visoki modernizem oziroma informel. To je bilo ob zaključku grafične specialke pri Božidarju Jakcu in začetek poti svobodnega umetnika. Slikal jo je tik pred odhodom v Pariz na izpopolnjevanje k Johnnyju Friedlaenderju, kjer se je srečal z evropsko abstrakcijo. Island že kaže slikarjevo fascinacijo nad materijo. Čeprav naslov še namiguje na krajino, gre za zgodnjo abstrakcijo, kjer se površina slike spreminja v reliefno, temno in magmasto snov. Na teh temeljih je kasneje zgradil cikel Magme.

Avtor: Gnamuš Gustav
Leto nastanka: 1998

Tehnični opis: Olje na platno. Slikarja Gustava Gnamuša je zanimalo predvsem življenje barve. Slika Brez naslova spada v umetnikovo zrelo obdobje, ko njegova dela prehajajo iz strogega minimalizma v bolj izpovedno in otipljivo slikarstvo. Monumentalna dimenzija gledalca posrka v barvno polje, kar je značilno za slikarjevo raziskovanje barve kot samostojne entitete. Če siva barva na sliki v gledalcu vzbudi občutek osvetljene skale, pomeni, da je umetniku uspelo prenesti energijo svetlobe in materije na platno. Svetloba potuje skozi zgornje sloje barve, se odbije od spodnjih in nato potuje nazaj. To ustvari vtis, da slika ne odseva svetlobe le s površine, temveč s presevanjem barvnih plasti žari od znotraj. Kot mojster atmosferskih učinkov je s plastenjem barv dosegel, da barvna ploskev zadiha in dobi globino.

Avtor: Slak Đoka Jože
Leto nastanka: 1987

Tehnični opis: Olje na platno. Umetniški opus Jožeta Slaka - Đoke je ogromen. Ob njegovih delih se gledalec znajde v njegovi nagli, virtuozni domišljiji, prestavljen v najbolj nenavadne kombinacije doživljajev in mojstrske izvedbe umetnin. Monumentalna slika Taputapu Atea ni narejena na klasičnem platnu, temveč z akrilom na rezljani leseni plošči. Večinoma je les oblikoval sam, ga včasih preluknjal ali mu dodajal tridimenzionalne elemente, s čimer se je izdelek približal kiparstvu. Naslov se nanaša na Taputapuātea, svetovno znano sakralno središče in starodavno svetišče na otoku Raiatea v Francoski Polineziji. Njegova dela iz tega obdobja pogosto raziskujejo vizualno percepcijo in čutila, pri čemer močne barvne ploskve ustvarjajo občutek ritma in energije.

Avtor: Zec Safet
Leto nastanka: 1996

Tehnični opis: Olje na platno, signirano in datirano zgoraj desno. Bosanski slikar Safet Zec, ki že več kot trideset let živi v Italiji, motive oken pogosto obravnava kot portrete stavb in ljudi. Podoba Brez naslova je nastala kmalu po vojni v Bosni in Hercegovini ter združuje izjemno natančnost risbe z močnim čustvenim nabojem. V tem času se v njegovem opusu pogosto pojavljajo motivi praznih hiš, zaprtih oken in tihožitij, ki odražajo tragedijo in kolektivno trpljenje. Zaprta okna in propadajoče fasade simbolizirajo minljivost časa, nostalgijo za domom ter posledice vojnega uničenja v njegovi domovini. Razpadajoča stena okoli okna poudarja teksturo in materialnost, ki sta značilni za poetični realizem. Kljub slikarski tehniki ostaja v osnovi mojster risbe. Detajli na oknu in razpoke na steni so izvedeni izjemno natančno, kar ustvarja skoraj otipljivo realnost predmetov.

Avtor: Tisnikar Jože
Leto nastanka: 1984

Tehnični opis: Jajčna tempera na platno, signirano desno spodaj. Slikar Jože Tisnikar je z gostimi, temnimi plastmi jajčne tempere na sliki Netopirji ustvaril težko, zadušljivo ozračje, v katerem se prostor zdi brezmejen in klavstrofobičen. Luna ne prinaša romantične svetlobe, temveč mrko seva na celotno prizorišče, s čimer simbolizira cikličnost narave in neizogibnost usode, bdeče nad minljivim svetom. Apokaliptična pokrajina na sliki je razgaljena, sterilna, brez življenja. Absolutna samota zemlje je prikazana kot kraj, kjer ni več prostora za človeški vrvež, temveč le še za goli obstoj. Podobno kot krokarji v slikarjevem zgodnejšem obdobju so netopirji bitja prehoda med življenjem in smrtjo, svetlobo in temo. Njihove groteskne, a hkrati ranljive silhuete, ki se gibljejo skozi prostor, poosebljajo človekove podzavestne strahove, nemir in tesnobo pred neznanim.

Avtor: Tisnikar Jože
Leto nastanka: 1965

Tehnični opis: Olje na lesonit, signirana in datirana spodaj desno. Kot samouk in obdukcijski pomočnik je slikar Jože Tisnikar videl veliko smrti, objokovanja, žalosti. V slikah smrti je ob truplih združil svojo izkušnjo z upodabljanjem končnosti, ki čaka vse ljudi. Motiv minljivosti in trpljenja ni bil le njegova trenutna umetniška faza, temveč trajno eksistencialno spoznanje, ki ga je spremljalo celo življenje. Izviralo je iz težkega otroštva, prvega srečanja z mrtvimi med služenjem vojaškega roka v bolniškem oddelku ter iz njegovega vsakodnevnega dela, ko je bil zaposlen kot obdukcijski pomočnik v prosekturi. Slika Zadnje slovo spada v njegovo zgodnje zrelo ustvarjalno obdobje. Spopačenimi, grotesknimi obrazi navzočih je brisal mejo med živimi in mrtvimi. Žalujoči ob mrliču niso prikazani le kot opazovalci, temveč kot bitja, ki jih bližina smrti že prežema, razjeda in transformira.

Avtor: Tisnikar Jože
Leto nastanka: 1989

Tehnični opis: Jajčna tempera na platno, signirano in datirano desno spodaj. Krokar za slikarja Jožeta Tisnikarja ni bil le prispodoba smrti, temveč tesen življenjski sopotnik, ki ga je spremljal pri ustvarjanju. Ptice na njegovih slikah pogosto delujejo bolj človeško kot ljudje sami. Velike hipnotične oči so osrednje nosilke čustvenega naboja in odražajo grozo, začudenje ter nemo občutenje grozečega sveta. Predimenzionirani, ostri kljuni delujejo hkrati obrambno in grozeče, kar stopnjuje dramatičnost. Na sliki Trije krokarji iz obdobja njegovega poznega ekspresionizma so tri antropomorfne ptice, ki simbolizirajo večni trikotnik med ljubeznijo, osamljenostjo in smrtjo. Dve sta upodobljeni v tesnem objemu, kar nakazuje bližino, tolažbo, ljubezen ali skupno usodo pred neizbežnim. Tretji krokar ju opazuje z razdalje kot zunanji pričevalec, osamljeni stražar ali simbol samega slikarja, ki je celo življenje opazoval minljivost bivanja.

Avtor: Tisnikar Jože
Leto nastanka: 1986

Tehnični opis: Jajčna tempera na platno, signirano in datirano desno spodaj. Skozi podobe ptic je slikar Jože Tisnikar portretiral lastne strahove, osamljenost, sočutje in minljivost. Zanj so lahko pokrajina in ptice zrcalo človeške duše, ki se zaveda svoje majhnosti pod večnim kozmičnim svodom. Podoba smrti zanj ni tabu, ampak neizprosno dejstvo narave. Slika Mrtvi vran nosi globoko eksistencialno sporočilo. Mrtva vrana z zaprtimi očmi in togimi kremplji predstavlja konec življenjskega cikla. Živa ptica s povešenimi očmi nad mrličem vnaša v motiv čustveno dimenzijo, kar pomeni, da bolečina ob izgubi in proces žalovanja nista domena le človeka, ampak univerzalna vez med živimi bitji. Gora, ki vznikne iz praznine v ozadju, simbolizira večnost, onstranstvo ali mejo med življenjem in smrtjo. Praznina poudarja osamljenost bivanja, gora pa stabilnost tistega, kar ostane. Slika sporoča, da je odhod del naravnega reda.